Tendencies of organized crime in the context of economical crisis are dealt in the article. The author shows his own position about the economical crisis and how it influenced organized crime in Lithuania. The reasons of economical crisis, characteristics and peculiarities of crimes of organized groups, which operate in Lithuania, are discussed in the article. The author reveals specific features, which enable to evaluate the real influence of organized groups to the economical state of Lithuania.

Kultūrinių objektyvacijų dinamiką Husserlis įvardija sedimentacijos terminu, kuris apima atrastos prasmės formulavimą materialiose juslinėse išraiškose ir šių pasyviai egzistuojančių reikšmių reaktyvavimą. Šiame straipsnyje analizuojama sedimentacijos samprata susiejant ją su Husserlio apmąstymais apie kultūros krizę. Skirtingai nuo įprastų Husserlio kultūros filosofijos interpretacijų, teigiančių, kad mokslų krizė kyla dėl jų moksliškumo neadekvatumo ir negebėjimo spręsti gyvenimo prasmės problemų, aš teigiu, kad krizė gali būti suprasta kaip sedimentacijos dvilypumo rezultatas. Sedimentacijos ne tik išsaugo žinias, bet ir sukuria iliuziją, kad žinios atkuria (...) pačios save. Husserlis apmąstydamas kultūros krizę nuo teorinės filosofijos gręžiasi į praktinę filosofiją. (shrink)

Prostřednictvím Hegelovy filosofie ducha předkládaná studie usiluje ospravedlnit Descartovo „umrtvení“ přírody na res extensa jakožto výlučnou podmínku možnosti řešení environmentální krize. Odhaluje, že moderní vykořisťující vztah člověka k přírodě není základem environmentální krize, nýbrž základem jejího řešení. Toto odhalení odvrací naši pozornost od (teoretického) soustředění se na základ a nutí vyjít vstříc (praktickému) každodennímu životu. Toto „překonání zprostředkování“ ústí ve stanovisko „reflektované naivity“, které ví, že nemá „přehodnocovat“ kapitalismem institucionalizovaný instrumentální vztah člověka k přírodě, nýbrž ho konsekventně naplňovat, aby lidstvo (...) vymáhalo energii z přírody ještě efektivnějším způsobem a tím vytlačilo z trhu způsob méně účinný. Příslibem je, že ještě efektivnější vymáhání energie z přírody dovolí ponechat přírodu zasaženou méně účinným vymáháním nedotčenou ve smyslu Heideggerova konceptu Gelassenheit. (shrink)

"Evropa" je eden od motivov, ki jih je Derrida v svojih spisih najbolj kontinuirano obravnaval. V Mémoire se je ukvarjal s Husserlovim Dunajskim predavanjem iz leta 1935, k temu besedilu pa se je zopet vrnil v Voyous iz leta 2003. Pričujoči esej spremlja Derridajevo pot skozi pol stoletja in skozi različne faze: od obravnave Husserlovega prezrtja izvorov krize, evrocentrizma transcendentalne teleologije, mistifikacije monogenealogije, do opredelitev možnosti in nalog Evrope kot cap, kritike Kantovih pojmov kozmopolitizma in gostoljubja in avto-imunizacije uma. Pregled (...) se začenja z Moshosovo inačico zgodbe o posilstvu Evrope, na koncu pa vpelje referenco na skoraj neznanega nemškega filozofa Friedlanderja/Mynono , katerega Kantovsko videnje sveta pomeni vzporednico Derridajevemu alter-mondialisme.“Europe“ is one of the most continuous motives in Derrida’s writings. In his Mémoire from 1953/54, he interrogates Husserl’s Vienna lecture from 1935, and in Voyous he once again comes back to this text. The essay follows Derrida’s path through fifty years and through its different phases: Husserl’s neglect of the origins of crisis, the Eurocentrism of transcendental teleology, the mystification of monogenealogy, the possibilities and tasks of Europe as a cap, the critique of the Kantian concepts of cosmopolitism and hospitality , the auto-immunization of reason itself. The survey begins with the story of the rape of Europe in Moschos’ version, and it ends with a reference to Friedlaender/Mynona , rather unknown German philosopher, whose Kantian world vision parallels Derrida’s alter-mondialisme. (shrink)

V rámci filosofie věd panuje široká shoda na tom, že druhá polovina 20. století složila „labutí píseň" pozitivismu. Milton Friedman a Paul Samuelson, dva klíčoví autoři k metodologii ekonomie v daném časovém období, přitom tento vývoj ve filosofii vědy prý nikdy nereflektovali. Pozitivistická východiska - v prvé řadě v podobě redukcioni- stického přístupu - jsou tudíž stále přítomna ve vlivných teoretických konceptech rozvinutých ekonomy hlavního proudu. Značný počet autorů však v současnosti sdílí náhled, že tyto koncepty v nezanedbatelné míře přispěly (...) k vývoji, jenž ústil ve finanční krizi, vrcholící v letech 2008 a 2009. Předkládaný článek se proto táže, zda to byla právě krize - v níž mnozí spatřují empirické zamítnutí řady pozitivistických konceptů - která napsala „labutí píseň" pozitivismu v ekonomii hlavního proudu. (shrink)

Autor razmatra vanjske uzroke i prevladavanje globalne krize iz 2008. godine. Osnovni vanjski uzroci krize, prema mišljenju kompetentnih i uglednih autora, su: politika niskih kamatnih stopa Američke federalne banke, kriza američkoga hipotekarnog tržišta, neodgovornost američke vlade, pogrešna poslovna politika središnjih banaka, kriza međunarodnoga bankovnog sustava, neravnoteža između tržišta i vladavine prava, mikroekonomske i makroekonomske pogreške, masovna sekuritizacija nelikvidnih sredstava. Te uzroke prožimaju: nedostatno znanje o izlaganju likvidnosti i tržišnim rizicima, loše prosudbe, špekulacije, pomanjkanje učinkovita bankarskoga nadzora. Tržišni fundamentalizam i državni (...) intervencionizam – dva su osnovna prijepora o ulozi tržišta, države i demokracije. Rješenje prijepora između njih je u kooperativnosti i komplementarnosti. Bez recepcije demokracije, principa jednakosti-moći, vladavine prava, istinske odgovornosti, socijalne pravde, globalne pravde, preventivnih i nadzornih mjera, te novoga modela vođenja na višoj razini, nema prevladavanja ni sadašnje globalne krize niti pohlepe i korupcije, općenito.The author elaborates on the external causes and overcoming of the global crisis in 2008. The main external causes of the crisis, as claimed by competent and reputable authors, are: the policy of low interests rate of U.S. Federal Bank, crisis of the American hypothecary market, irresponsibility of the American government, wrongly directed business politics of central banks, the crisis of the international banking system, the imbalance between the market and the rule of law, microeconomic and macroeconomic mistakes, mass securitization of non-liquid assets. These causes permeate: insufficient knowledge of exposure on liquidation and market risks, bad judgements, speculations, lack of efficient banking control. Market fundamentalism and state interventionism are the two of main disagreements on the role of market, government and democracy. A solution of such a disagreement between them is in cooperation and complementarity. Without the reception of democracy, principle equality-power, rule of law, true responsibility, social justice, global justice, preventive and controlling measures, and the new model of guidance on a higher level, we cannot hope for overcoming the present global crisis, or greed and corruption in general. (shrink)

[The Historical Roots of Our Environmental Crisis; ].

Commentary on meaning of the cross of Christ according to Teilhard de Chardin.

Rozklad imperialistické společnosti a její ideologie provázejí idealistické, náboženské, iracionalistické a konzervativní filosofie. Tento rozklad neprobíhá přímočaře, ale složitě. Rozmanité myšlenkové směry a tendencesevynořujíazanikají, posilují se a oslabují. Jednou z těchto tendencí je personalismus. Slučuje vjedno prvky eklekticismu, přizpůsobivost daným poměrům a konzervativním tendencím, loajalitu k panujícímu řádu, podrobenost individua a náboženství.Na něm může protestantsky věřící občan USA budovat svou koncepci světa.

Krize spojená s příchodem pandemie koronaviru ukázala, že užitečné expertní vědění sice podle všeho existuje, ale ne každému, kdo se představí jako expert, bychom měli věřit. Slovy doktora House: „Všichni lžou.“ Lžou i odborníci. Kapitola se zaměřuje na situace, kdy odborník lže takříkajíc „s dobrým úmyslem,“ neboť se domnívá, že pravda by veřejnost vedla k chování, které není společensky žádoucí. V takovém případě se jedná o lhaní paternalistické, protože má ochránit veřejnost před ní samotnou. Ukážeme příklady, kdy k němu dochází, (...) a pokusíme se i odhadnout, jak dobře takový pokus o manipulaci veřejnosti funguje krátkodobě i dlouhodobě. Protože výsledky našeho rozboru nenaznačují, že by dobročinné lhaní odborníků bylo skutečně společensky prospěšné, pobavíme se také o tom, proč by se mu člověk v roli experta měl raději vyhnout. (shrink)

Članak je kritičko preispitivanje krize u vladavini zakona u kontekstu suvremene politike u SAD. Tekst navodi neke primjere američke nacionalne i vanjske politike u svezi s tzv. ‘kultom demokracije’. Članak je podijeljen na dva dijela. Prvi se dio bavi izvješćem, koje se bavi, redom, službenim odnosima SAD prema međunarodnom zakonodavstvu; zatim prema moći institucije predsjedništva; te glede uloge Vrhovnoga Suda. Drugi dio ispituje neke filozofijske implikacije američke politike, a u svezi s pitanjima demokracije i vladavine zakona.

Během nedávno započaté hospodářské krize se paralelně s aplikací netradičních hospodářských politik zvýšil tlak na potlačení ortodoxních ekonomických teorií hlavního proudu a po několika desetiletích se v ekonomii znovu otevírá prostor pro nové teorie, metodologie, paradigmata. Cíle této práce jsou tři. Cílem prvním je obecná sumarizace základních východisek post keynesiánské ekonomické metodologie. Cílem druhým je pak jasné vymezení této heterogenní teorie vůči neoklasické metodologii s ambicí zcela od základů alternovat tuto starou metodologii. A konečně cílem třetím je analýza architektury post (...) keynesiánské makroekonomické metodologie včetně její primární metody zkoumání. Ta je spojena zejména s kritikou absence realismu v neoklasické ekonomii. (shrink)

Religija se vratila na mjesto političkog i kulturnog čimbenika. Nakon što su političke ideologije, čija su sekularna i svjetovna obećanja spasenja utjecala na povijest 20. stoljeća na radikalan način, obesnažena, ponovna pojava religije na globalnom nivou ne može biti zanemarena: kao žarišna sila po pitanju vođenja vlastitog života, kao jamac kulturnom identitetu i kao religijsko-politička kreativnost. Ne možemo više razumjeti trenutno stanje u svijetu, njegove krize, konflikte i ratove, ali također i samopercepciju i samosvjesnost izvaneuropskih kultura i naroda, ako isto (...) tako ne shvatimo da se religija kao »moć života« vratila. U dodatku skice ovog procesa ovaj članak postavlja pitanje: koji su kulturni i politički izazovi s kojima se posebno suočavaju sekularna društva Zapada? (shrink)

Straipsnyje analizuojama japonų kilmės etninės mažumos grupės identiteto formavimo raida ir atskleidžiami integracijos iššūkiai Brazilijos visuomenėje. Nikėjų bendruomenė yra viena iš didžiausių etninės mažumos grupių Brazilijoje bei didžiausia japonų kilmės bendruomenė už Japonijos teritorijos ribų. Pabėgėlių krizės akivaizdoje analizuoti kontrastingų kultūrų grupių susidūrimą ir bandymą koegzistuoti toje pačioje erdvėje yra iššūkis ir kartu pagalba formuoti nuomonę šia tema tyrėjams, pareigūnams ar eiliniams žmonėms. Straipsnio pabaigoje suvoksime, kad, nepaisant dabar vyraujančių teigiamų išankstinių nuostatų vienas kitam, išlieka „mes“ ir „jie“ suvokimai. Jie (...) kyla dėl iš dalies japonų kilmės bendruomenių narių, turinčių norą išsiskirti ir išlaikyti savo statusą, taip pat dėl vietinių gyventojų daugumos teigiamos diskriminacijos ir, galiausiai, dėl aiškių išskiriančių fizinių bruožų. (shrink)

Riječ je o socijalno-epistemologijskoj kritici globalizacije koja funkcionira kao povlaštena slika svijeta, povlaštena znanstvena paradigma. Odnos između globalizacije i moći, globalizacije i politike znanja, u radu se analizira polazeći od krize legitimiteta znanja – krize smisla, uloge i društvene funkcije univerziteta kao najviše institucije znanja. Na početku modernosti znanje je označeno kao moć. Na kraju modernosti, u globalnom društvu znanja, sama moć – moć nametanja znanja u liku tehnoznanosti – određuje što može biti tretirano, testirano i priznato kao znanje. Jedanaest (...) ključnih stavova o globalizaciji iskazuju se u obliku gramatologijski nadopunjujućih antiteza o proturječnoj dinamici stvorenoj međusobnim preplitanjem politike znanja, moći i ideologije tržišnog fundamentalizma. Većina antiteza nastaje iz promišljenog suprotstavljanja hiperkapitalističkoj ideologiji tržišnog fundamentalizma. Ta ideologija nalazi se u osnovi dominantne ekonomske predstave o globalizaciji. Cilj rada je kritički preispitati raširenu popularnost pozitivističke naracije o globalizaciji, posebno o ‘globalnom društvu znanja’ i ‘novoj ekonomiji znanja’ . Problem je što dominantna ekonomimetička koncepcija globalizacije potpuno nekritički pretpostavlja da je pozitivirajuća upotreba pojma globalizacije samorazumljiva, koherentna, neproblematična, legitimna i opravdana. Suprotno tomu, pokazuje se da ‘globalizacija’ nije jasan nego da je veoma nejasan »pojam« , »koncept« , »paradigma « itd. Rad nastaje iz uvjerenja da globalizaciju nije moguće znanstveno legitimirati kao novu znanstvenu paradigmu. Činjenica da globalizacija unutar glavnih tokova znanosti ima ogromnu snagu, predstavlja stoga svojevrsni autoreferencijalni paradoks. Današnja ekonomska globalizacija rezultat je udruženog djelovanja znanstvene, tehničko-tehnološke, simboličke i realne nadmoći ekonomiziranog globalizacijskog diskursa, globaliziranih institucija znanja i drugih mehanizama. Ti mehanizmi globalizaciju i tržišni fundamentalizam nameću, promiču, kreiraju, rekreiraju i podržavaju kao jedinstven projekt koji se provodi u ime stvaranja novog »globalnog društva znanja«. This work is about social and epistemological criticism of globalization that functions as a privileged image of the world or a privileged paradigm. The relationship between globalization and power, and/or globalization and knowledge policy is analyzed in this work by proceeding from the crisis of knowledge legitimacy – the crisis of the purpose, role and social function of university as the highest institution of knowledge. At the beginning of modernity, knowledge was designated as power. At the end of modernity, in the global society of knowledge, the very power – the power of imposing knowledge in the form of technical science – prescribes what is to be treated, tested and acknowledged as knowledge itself. Eleven crucial statements on globalization are expressed in the form of grammatologically supplementing antitheses on the contradictory dynamics created by mutual interweaving of the knowledge policy, power and the market fundamentalism ideology. Most of these antitheses result from a deliberate opposition to the hyper capitalist ideology of market fundamentalism. This ideology is settled in the very basis of the predominant economical notion on globalization. The aim of this work is to re-examine critically the widespread popularity of the positivist narration on globalization, especially when related to “global society of knowledge” and “new economy of knowledge”. The problem is that the dominant economic-mimetic conception of globalization presumes in a highly uncritical way that the positivist use of the term globalization is self-understandable, coherent, uncomplicated, legitimate and justified. On the contrary, globalization does not appear as a clear, but a very ambiguous “term”, “concept”, “paradigm” etc. Our work results from the conviction that it is not possible to legitimate globalization scientifically as a new scientific paradigm. Therefore, the fact that globalization gathers enormous power within the main streams of science represents a special auto-referential paradox. The contemporary economical globalization is a result of mutual activities in the form of a scientific, technical-technological, symbolical and real predominance of a certain commercializing and globalizing discourse, globalizes institutions of knowledge and other mechanisms. These mechanisms impose, promote, create, re-create and support globalization as a unique project carried out in the name of establishing a new “global society of knowledge”. (shrink)

Straipsnyje, remiantis kokybinių interviu su lenkų savanoriškų organizacijų lyderiais Pietryčių Lietuvos miestuose duomenimis, diskutuojama, kokie pagrindiniai etniniu pagrindu susikūrusių savanoriškų organizacijų tikslai ir veiklos pobūdis bei dalyvavimo jose motyvai. Saviorganizacija pilietiniu lygmeniu ir ją lemiantys veiksniai analizuojami žvelgiant iš keleto teorinių perspektyvų – kultūrinės, politinės ir ekonominės. Taip pat diskutuojama, ar etninių grupių pilietinė saviorganizacija turi įtakos etniniam identitetui ir kolektyvinei bei politinei mobilizacijai. Tyrimu atskleista, kad etninių grupių pilietinė saviorganizacija yra motyvuota tiek kultūrinių, tiek politinių, tiek ir ekonominių veiksnių.

Straipsnio tikslas – empiriškai ištirti energetinio saugumo politikos poveikį Lietuvos socialinei sanglaudai. Straipsnis paremtas J. Jenson (1998) ir P. Bernardo (1999) atliktais tyrimais bei pasiūlytomis analitinėmis kategorijomis. Konceptuali schema identifikuoja konkrečias – ekonominę, politinę ir sociokultūrinę – aktyvumo sritis, kurios analizuojamos tikrinant dichotomijas tarp visuomenės požiūrio bei visuomenės elgsenos. Šios dichotomijos leidžia išskirti empirines analizės dimensijas, kurių kiekybinės išraiškos leidžia aprašyti energetinio saugumo politikos poveikį Lietuvos socialinei sanglaudai.

Straipsnyje nagrinėjama kūrybinė klasė. Kritikuojama R. Floridos samprata, pasak kurios, tai – visuomenės grupė, gaminanti ekonomines vertes savo kūrybine veikla. Anot straipsnio autoriaus, ne visi kūrybininkai įsitraukia į ekonominę veiklą ir ne visi kūrybos produktai dalyvauja ekonominėje apyvartoje. Demokratija kaip daugumos valdžia pati savaime nesuponuoja nei kūrybos visuomenės, nei jos kūrybinės raidos, o medijuota visuomenė netgi stabdo kūrybos sklaidą nepaisant atsivėrusių neribotų komunikacinių perspektyvų. Apie kūrybinę klasę galima kalbėti tik tuo atveju, jeigu nuo jos atskiriame kažkokias kitas mažiau kūrybingas ar (...) nekūrybingas klases. Straipsnyje keliami klausimai: ar kitos – mažiau kūrybingos (nekūrybingos) – klasės yra kūrybos visuomenės dalis; koks jų vaidmuo ne tik apibrėžiant kūrybinę klasę, bet ir formuojantis kūrybos visuomenei; kuo remdamiesi neigiame šių klasių teisę į kūrybingumą, kuri neatsiejama nuo žmogaus veiklos apskritai; koks sąmoningo tapatinimosi su kūrybos klase vaidmuo apibrėžiant kūrybininką; ar kūrybinė klasė nėra priedanga plėtoti tam tikru išskirtinumu paremtą politiką; ar kūrybinėje aplinkoje gali tarpti ir nekūrybingi individai; ar mažiau kūrybingos (nekūrybingos) klasės apibrėžtinos tik neigiamai (kaip stokojančios kūrybingumo); ar kūrybos visuomenėje mažiau kūrybingų (nekūrybingų) klasių laukia neišvengiama ekspropriacija? (shrink)

Masarykovo a Husserlovo pojetí duševní krize evropského lidstva -- Pokus o českou národní filosofii a jeho nezdar -- Kolem Masarykovy filosofie náboženství.

Visuotinė globalizacija paspartino darbo ir kapitalo mainus, suteikė tautoms socialinės pažangos ir ekonominės gerovės viltį. Ji paskatino ir spartesnius kultūrinius mainus, o kartu ir efektyvios tarpkultūrinės komunikacijos poreikį. Jei ekonominiai mainai, perdavimas ir įsisavinimas įgūdžių, kompetencijų, nauja ekonominė mąstysena bei praktika didesnių sunkumų nesukėlė, tai kultūros pagrindų perdavimas ir įsisavinimas (inkultūrizacija), užtikrinantis visavertį bendravimą ir bendradarbiavimą, vyksta kur kas sunkiau. Aiškėja, kad ne visos vertybės gali būti adekvačiai perduotos ir ne visos lengvai priimtos. Kita vertus, pati kultūra yra tarpdalykinio (...) tyrimo objektas. Egzistuojantys įvairūs metodologiniai požiūriai į tai, kas yra kultūra, viena vertus, padeda geriau suprasti šį fenomeną, kita vertus, aiškiau apibrėžti inkultūrizacijos raiškos galimybes. Straipsnyje aptariama kultūros samprata, jos aiškinimų įvairovė, analizuojamas kultūros perėmimo ir įsisavinimo procesas bei kultūrinių determinantų vaidmuo tarpkultūrinėje komunikacijoje. (shrink)

Sosyolog kimliğinin yanında filozof kimliğiyle de öne çıkan Zygmunt Bauman aydınlanma sonrası gelişen modernitenin en önemli eleştirmenleri arasında yer alır. Ona göre Kilisenin geleneksel ahlaki otoritesinin çöküşüyle geleneksel dönemin sonu gelmiş ve yeni bir ahlaki otorite zuhur etmiştir. Yeni ahlaki otorite, aporia'ya karşı evrensel etik kodlar inşa etme ödeviyle modern aklın temsilcisi filozoftur. Ancak Bauman'a göre modern filozof başarılması İmkânsız bir görev üstlenmiştir. Makalede Bauman'ın ahlaki aporia'ya karşı gelişen modern evrensel etik kod arayışı ile bu etik kod arayışının başarısız olmasıyla (...) zuhur eden postmodern ahlaki krize ilişkin düşünceleri incelenmiştir. İki temel bölümden oluşan makalenin ilk bölümü Bauman'ın modern ahlak üzerine çözümlemelerine odaklandı. Makalenin ikinci bölümü modernitenin başarısızlığıyla esasen modernitenin yeni bir aşaması olan, postmodernitenin aporetik yapıdaki ahlakı ve bu ahlakın doğurduğu yeni sorunlar üzerine öne sürdüğü düşüncelerine odaklanmaktadır. (shrink)

Viešosios politikos formuotojai pastaruoju metu vis daugiau dėmesio skiria esminiams skirtumams, išryškėjusiems ekonominei sistemai perėjus į poindustrinį etapą. Su didžiausiais iššūkiais susiduria kaimo politikos programų rengėjai, nes situacija kaimiškuose regionuose keičiasi ypač sparčiai. Straipsnyje pristatomas tyrimas, patvirtinantis jaunų išsilavinusių Lietuvos žmonių, ketinančių įsikurti nuolatiniam gyvenimui kaimo tipo gyvenvietėje ar vienkiemyje, orientaciją į poindustrinę ekonominę ir socialinę visuomenės struktūrą. Kriterijų, lemiančių apsisprendimą įsikurti gyventi kaime, išsiaiškinimas leidžia pateikti rekomendacijas kaimo politikos kūrėjams, siekiantiems pritraukti į kaimiškus regionus tiek gyventojų, kad žmogiškųjų išteklių (...) kiekis ir kokybė sudarytų kritinę masę, reikalingą tolesnei šių regionų ekonominei ir socialinei raidai. (shrink)

Višestoljetni model Crkve kao zajednice laika i klerika koji ju inspiriraju i vode, ulazi u funkcionalnu krizu. U doba revolucija i liberalizma laici se nalaze u novim, često oprečnim ulogama: vjernika odanih Crkvi i građana lojalnih sekularnom društvu. Tražeći izlaz iz krize, Crkva se oslanja na sposobnost demokratskog djelovanja laika koji svojim društvenim nastupom promiču kršćanske vrijednosti, ali se i bore za politička prava Crkve. Uz političke stranke katoličke inspiracije posebnu ulogu ima organizirani katolički laikat, kulturno i moralno oblikujući laičke (...) staleže. Pretpovijest nastanka katoličkoga laičkog pokreta (Katoličke akcije) daje uvide u složenost društava druge polovice XIX. i početka XX. st., ali i zavidnu razinu inventivnosti i laika i hijerarhije u aktiviranju laika, što će postati epohalni uspjeh Crkve XX. stoljeća. (shrink)

Koje su mogućnosti čovjeka da preokrene putove razvoja prema mogućim civilizacijskim rješenjima, osnovno je pitanje na koje Fritjof Capra pokušava odgovoriti. Rad prikazuje na koji način Capra vidi krizu suvremenog društva i znanosti, te koje alternative vidi kao rješenja; njegov angažman pokazuje se u cjelini kao etički usmjeren na spoznaju načina odnosa u svijetu, čovjekove naravi i njegova najvišeg dobra, te je praktički usmjeren na razumijevanje konkretnog čovjekova opstanka. U radu se postavlja pitanje o mogućnosti uspoređivanja uvida istočnjačkih mistika i (...) suvremenih fizičara, onako kako to radi Fritjof Capra, te na koje se probleme nailazi kada se metode, nekada udaljenih kultura, postavljaju kao relevantni učesnici naše svakodnevne prakse. Caprini uvidi u uzroke krize, analizom mehanicističko-znanstvenog pristupa i prikaz posljedica koje je takav pristup prouzročio, pogađaju u srž problema. Njegove opservacije i primjedbe na stanje u svijetu razložne su i korisne široj stručnoj publici. Međutim, njegovo viđenje izlaska iz krize, odnosno njezino rješenje ili nadvladavanje zapada u svojevrsni religijsko-znanstveni sinkretizam, s jedne strane, a s druge u scijentizam i konstruktivizam.This work questions the possibility of comparing the insights of eastern mysticism and modern physical science in a way of Fritjof Capra and also tries to present the problems of stating the methods of once distant cultures as relevant factors in our daily practice. While arguing for such comparison we face a lot of questions: are mysticism and modern physical science on different levels of reality; is there any sense in considering these levels “restricted”; are mysticism and modern physical science operating inside separated realms of reality with non-existent trans-level concepts and relations; – these being only a few questions opened by this perspectival comparison. In the last case, for example, if two realms of reality exist, one is opened to symbolic consciousness and linguistically expressible, and the other one is opened to non symbolic consciousness and linguistically non-expressible. Though this Capra’s approach is in many aspects obscure and questionable in substantive level, it, however, on methodological level completely fits into orientational frame of bioethics as multi-perspectival area. (shrink)

U radu ću pokušati ukazati na moguće doprinose razmatranja metafora kao načela spoznaje raspravi o konceptualnim temeljima krize u medicini. Stoga ću u prvom dijelu rada dati sažeti prikaz temeljnih postavki kognitivne teorije metafore u djelu Georgea Lakoffa i Marka Johnsona koje će poslužiti kao smjernice u propitivanju metafora zdravlja i bolesti. U drugom dijelu u razmatranje ću uzeti primjere metafora vezanih uz pojmove zdravlja i bolesti uvriježenih kako u svakodnevnom govoru tako i u znanstvenim i stručnim medicinskim diskursima. Pokušat (...) ću ukazati na koji način one utječu na poimanje zdravlja i bolesti te usmjeruju djelovanje unutar medicinske prakse, u kojoj se kriza medicine najjasnije očituje u vidu dehumaniziranog karaktera odnosa između aktera te prakse. Također će biti riječi i o nekonvencionalnim, alternativnim metaforama i njihovim potencijalima za uspostavu drukčijih, humanijih pojmova i principa prema kojima bi se medicinska praksa mogla ravnati. U konačnici ću ponuditi jedan takav prijedlog koji proizlazi iz temeljnih postavki kognitivne teorije metafora.In this paper I will attempt to point out possible contributions of considering metaphors as principles of cognition to the discussion on conceptual grounds of crisis in medicine. Hence the first part will be a brief review of the basic features of cognitive theory of metaphor in the works of Georg Lakoff and Mark Johnson, which will serve as guidelines in examining metaphors of health and illness. The second part will deal with conventional metaphors associated with the notions of illness and health in everyday speech as well as in scientific and professional medical discourses. I will try to indicate the ways in which these metaphors influence notions of health and illness, thus directing actions in medical practice, which is the place where the crisis of medicine is most clearly manifested in the form of dehumanised character of relationship between medical practice participants. Unconventional, alternative metaphors and their potential for establishing different, more humane notions and principles which could guide medical practice will also be discussed. Finally, I will offer one such proposal which follows the basic ideas of cognitive theory of metaphor. (shrink)

Knjiga jednoga od vodećih suvremenih talijanskih filozofa Giannija Vattima, Ecce komun, s podnaslovom Kako se novo-postaje ono što se bilo, značajna je iz nekoliko razloga. Prvi od njih leži u lucidnoj analizi tzv. »krize demokracije«, njenih institucija, te općenito predstavničkih tijela demokratskog političkog sistema. Povrh toga, ona ukazuje na krizu kapitalizma, koji nije u stanju smanjiti sve veće ekonomske razlike te čiji se razvoj pokazuje ekološki neodrživim. Osobito drugi dio knjige, prikazuje razvoj Vattimovih teoretskih promišljanja i posljedice tog razvoja na (...) njegove praktičko-političke stavove. Djelo ukazuje na ono što je novo u njegovu promišljanju, ali istovremeno i kako su te nove postavke i zaključci proizašli iz dosadašnjeg filozofskog puta autora. Konkretno djelo ukazuje kako promišljanje slabe misli, kritike apsolutnih vrijednosti, u ovom povijesnom trenutku nužno vodi zaključku da treba postati komunist. Isto tako na pitanje zašto čitati Ecce komun moglo bi se odgovoriti: zato da bi se u potpunosti shvatile ne samo praktično-teoretske implikacije Vattimove misli već i njezin razvojni put, pa utoliko i njezine osnove.This article examines Gianni Vattimo’s book-cum-political autobiography Ecce comu. Come si diventa ciò che si era . The principle value of this work lies in its discussion of the current political and theoretical position of the father of weak thought in relation to developments in his philosophical thought and his personal life. Vattimo’s position has been directly influenced by the concrete historical moment of widening economical differences and dominant “economicism”. More than any other previous work, in this book Vattimo calls for the need to think a communist ideal. With regard to the question over whether it is possible to be a communist today, Vattimo responds that not only is it a possibility but an imperative. In other words, if post-metaphysical philosophy of the present world intends to remain non-dogmatic, it must rediscover an anarchistic, libertarian and anti-totalitarian communism. Consequently, one of the goals of this paper is to explore what Vattimo means by being a Communist and his idea of Communism. The paper demonstrates that the Communism Vattimo has in mind is not a model of a perfect society but an ideal to follow in order to realize a truly democratic society. (shrink)

Fenomenološki etos, po katerem je povzet naslov knjige, izhaja iz etične prenove v evropski filozofiji, ki se je začela na začetku 20. stoletja. Zasnoval ga je oče fenomenologije Edmund Husserl in se ob tem deloma navezal na Schelerjev koncept materialne etike, etike vrednot. Avtor v knjigi prikaže, kaj to pomeni na eni strani za etiko samo, na drugi strani pa za odnos med etičnostjo in religioznostjo. Celotno problematiko pa konkretizira z analizo in interpretacijo razmerja med kategoričnim imperativom in zlatim pravilom (...) kot najstarejšim moralnim pravilom vseh svetovnih civilizacij, tako da ga danes obravnavamo kot ključni element svetovnega etosa. V tem kontekstu sta prek Assmannovega in Girardovega tematiziranja krščanstva problematizirana tudi monoteistična ekskluzivnost in nasilnost. V sklepnem delu knjige je prikazan razvoj fenomenološkega etosa od Husserl prek Heideggerja in Levinasa do Derridaja in Mariona. Knjiga se sklene s predstavitvijo vloge in pomena fenomenološkega etosa v kontekstu globalne krize sodobnega sveta. (shrink)

Namera ovog teksta je da prikaze tri medjusobno povezane projekcije savremene globalne krize postmodernog kapitalizma: diskurzivnu, sociolosku i kulturolosko-politicku. Diskurzivna projekcija promislja krizu postmodernog kapitalizma kroz perspektivu prestrukturacije paradigme diskursa, socioloska projekcija podaje interpretaciju paradigme postmodernih drustvenih ekonomija, dok kulturolosko-politicka promislja postmodernu formu?ideologije? svakodnevnog zivota, postavljajuci pitanje: da li imamo adekvatnu alternativu?

Osnovna intencija istrazivanja je da retrospektivno sagleda promene u konstruktu pozeljnog modela zenskih rodnih uloga u periodu 'razvijenog samoupravnog socijalizma' (1970-tih), periodu strukturne krize socijalizma (1980-tih) i postsocijalistickom periodu srpskog/jugoslovenskog drustva, onako kako je on konstruisan u zenskom casopisu 'Bazar'. Kroz osnovne postavke teorijskog okvira istrazivanja pokusacemo da koncipiramo i priblizimo se pretpostavljenom novom komunikacionom modelu koji ce biti u stanju da u istrazivanje inkorporira sve promene nastale u samom procesu komunikacije izmedju emitera i recipijenta i time doprinesemo boljem razumevanju (...) sadrzaja poruke. (shrink)

Ispitujuci ulogu porodice u procesu intergeneracijskog/transgeneracijskog prenosenja traume i secanja, rad pokusava da odgovori na pitanje na koji nacin suocavanje sa neprozivljenom prosloscu utice na zivote potomaka neposrednih pocinilaca i zrtava holokausta, odnosno, na formiranje identiteta tzv. postgeneracije? Sto je vremenska distanca u odnosu na Drugi svetski rat veca, i sto je broj onih sa neposrednim iskustvom i secanjem manji, termini kao sto su pamcenje i sec?anje poceli su da gube svoje ustaljeno znacenje. Kako je istrazivanje pokazalo, i pored odsustva (...) licnog secanja, pripadnici potomaka onih koji su preziveli masivne traumatske dogadjaje subjektivno su duboko povezani sa secanjem prethodne generacije. U skladu sa cinjenicom da samu traumu i secanje nije moguce fizicki preneti na potomke, rad analizira i poredi termine koje je strucna literatura do sada usvojila, kao sto su sekundarna traumatizacija, tercijarna traumatizacija, zatim, eho traume, ali i postpamcenje. Osnovna teza ovog rada jeste da eho secanja, eho traume, suocavanje s prosloscu, ali i istovremena nemogucnost izmirenja s njom, dovode do tzv. krize identiteta postgeneracije holokausta. (shrink)

Izhodišče prispevka je domneva, da nad precejšnjim delom Salustijevega historiografskega opusa lebdi senca izkušnje dolge državljanske vojne v Rimu v času njegovega življenja. To je razvidno iz zgodovinarjevega prikaza surovega obračuna nobilitete z bratoma Grakh in iz njegove upodobitve Sule in njegove vladavine kot vira moralnega kaosa v desetletju po njegovem zavzetju Rima. Ko razmišlja o vzrokih krize rimske republike v šestdesetih letih pr. Kr. in v času nastanka svojih spisov, se Salustij sicer skuša predstaviti kot nepristranski opazovalec, ki občasno (...) biča napake političnih voditeljev obeh sprtih taborov, aristokracije in ljudstva. Vendar zgodovinar gotovo ne deli Ciceronovega mnenja o slogi med osrednjima skupinama vladajočega sloja kot zadostnem zdravilu za rimske težave. Preveč resno je jemal družbene korenine krize. Pri tem je nedvomno pripisoval odgovornost za krizo vladajočemu sloju. Zato si po Salustijevem mnenju pozornost zaslužijo celo neverodostojni glasniki sprememb, kakršen je bil Katilina. Po eni strani se Salustij ni odmaknil od uničujočega Ciceronovega prikaza voditelja zarote in ga je še dodatno prikazal kot demagoga, ki se, kadar mu to koristi, predstavlja za tipičnega člana nobilitete. Toda po drugi strani slika njegov razmislek o položaju v Rimu kot verodostojen, zlasti ko gre za Katilinov goreč napad na vodilno elito. (shrink)

Gazali'nin hayatını 1095 yılında geçirdiğini söylediği krize göre üç döneme ayırmamız mümkündür. Kriz öncesi dönem, kriz dönemi (1095) ve kriz sonrası dönem. Bu dönemlerde akla ve felsefeye bakışı değişmiştir dolayısıyla felsefî ilimlerden sayılan matematik ilmine bakışı da değişmiştir. Gazali kriz öncesi ve kriz dönemlerinde aklı eleştirmekle birlikte çok sistematik bir eleştiri yaptığı söylenemez. Gazali bu dönemde felsefe yorumlarında 'felsefi/bilimsel aklı" din açısından zararlı görmemektedir hatta zaman zaman olumlu yanlarından bahsetmektedir. Makasıdu’l Felasife ve Tehafütü’l Felasife ‘de akılla ilgili mevzulara değinmiş, bazı (...) felsefî ilimlerin dinle alakalı olmadığını, din açısından fayda veya zarar vermediğini ifade etmiş ama temelde felsefi aklın “sadece dini (metafizik) konulara” yetmeyeceği kanaatine varmıştır. Fakat bu dönemde o, felsefeyi 'dinileştirme' çabasının bir sonucu olarak akıl eleştirisiyle karşımıza çıkmaktadır. Aklın, felsefenin ve felsefî ilimlerin (mantık, astronomi, fizik… vb.) kökenini Kur’an’a dayandırmış ve filozofların bütün bu ilimlerin ‘tümellerini’ dinden öğrendiklerini iddia etmiştir. Böylece Gazali, akılla bir teoloji kurmanın mümkün olmadığını ispatlayarak yani dini ‘akla uygun hale getirme’ girişimlerinin önüne geçerek ‘aklı ve bütün aklî ilimleri dine uygun hale’ getirmek için vahye ve mistik tecrübeye dayalı yeni bir sistem kurmuştur. Dinî akıl, vahyi anlar ve uygular. Kriz sonrası dönemde bütün felsefî sistemleri dinî ve mistik/gnostik bir düşünce etrafında yorumlayan Gazali'de akıl tamamen dinileşmektedir. Avam ilimleri seviyesine indirdiği felsefî (tıp, astronomi, kimya, biyoloji, mantık, matematik vs.) ve dinî ilimleri (kelam, fıkıh ve tefsir) mistik bir zihniyetle yeniden ele alır. Felsefî ilimlerin esası dinîdir ve insanlar bu ilimleri peygamberlerden öğrenmiştir. Kelam ilmi, aklî bir ilim değil, dini bir ilimdir, kelamı kullanarak akli hükümler vermekten vazgeçip sadece dini ve uhrevi hükümler vermesi sağlanmalıdır. Fıkıh ilmi de aklî bir ilim değil dini bir ilimdir ve fıkıh alimleri sadece ahiretle ilgili hüküm verilmelidir. Bunlardan daha üstün olan ise havas ilimleridir. Havas ilmi Gazali'ye göre gnostik tasavvuf öğretisidir. Dünyevî akıl insanı yanılttığı ve ona güvenilmez olduğu için akıl yerine peygamberin vahyi gelmelidir ve ondan sonra vahye benzerliği dolayısıyla "velinin ilhamı" yer almalıdır. Bu ise ilk başta dini anlaması için gerekli olan ‘dinî akıl” ve daha sonra ruh, aşk ve nur yoluyla elde edilmektedir. (shrink)

Čovjek je biće dijaloga, biće komunikacije, te se upravo na ovome području najuočljivije manifestiraju znakovi moguće krize. Cornelio Fabro, analizirajući komunikacijsku situaciju današnjeg čovjeka, uočava kako je tišina zamijenila govor. Razgovor sa samim sobom, bez kojega nema niti dijaloga sa drugima, supstituiran je čovjekovim pokušajem da putem umjetnosti, kulture ili filozofije uspostavi izvanjski dijalog sa svijetom koji ga okružuje. Kultura nastala u ovakvom okružju »duhovne pustinje«, kako kaže Fabro, također sama postaje kulturom egzistencijalno-duhovnog kolapsa.U radu se kritički propituje teza po (...) kojoj je čovjek osamljen, predan duhovno-kulturnoj pustinji isključivo zbog toga što se udaljio od svoga temelja, što prvenstveni interes njegova cjelokupnog istraživanja ne leži u području bitka i realnosti, nego u području mogućeg i virtualnog.Man is a being of dialogue, being of communication, and this is the area where signs of possible crisis most visibly manifest themselves. C. Fabro, analysing communicational situation of contemporary man, notices how silence have replaced speaking. Dialogue with him/herself, which is the condition for dialogue with others, is substituted by man’s endeavour in establishing external dialogue with the world around him/her, by means of art, culture and philosophy. Culture, made in circumstances of so called »spiritual desert«, itself becomes a culture of existential-spiritual collapse.This article critically examines thesis on man’s solitude, or his/hers devotion on spiritual-cultural desert, exclusively because he/she has distanced him/heself from his/her foundations, i. e. because primary interest of his/hers does not lay in the area of Being and reality, but in the area of possible and virtual. (shrink)

The crisis of contemporary art is a paradigmatic example of the crisis of spiritual values in today's world. The main cause of this crisis, it is argued, lies in the spirit of modern sciences. These do not find their object as a ready given, but rather determine it themselves, from their own standpoint, and thus basically produce it. Due to enormous technological development, modern civilization has turned the whole world into the Eleatic One. In materializing the uniform spirit of technology (...) in our world the role of the new audio-visual media: cinema, radio, television, video and the internet, has been crucial. Technology has become a powerful instrument of modern power: it has enabled a concentration of power in the hands of technical, cultural and political administration, as well as automatically expanding mass production and consumption, and finally subordination of people to methodic education, control and manipulation. These are main features of the spirit of the contemporary technical civilization where technology is not understood as something technical but rather as a mode of existence, connected with science and industry. By changing the way in which human life is lived, and the way in which human community is ordered, the purpose and perception of the work of art has also changed. Beauty is not taken to be a result of subjective experience and something belonging to the object as such. The sphere of the aesthetic has become the ground for manifesting relativism and subjectivism in various forms. With the development of knowledge and human power, the contemporary world has begun to sink into nihilism, losing a sense for anything bearing the stamp of individuality. In such a world, everything, including the sphere of spiritual values, is reduced merely to what is useful and efficient.. Kriza savremene umetnosti predstavlja paradigmatican primer krize duhovnih vrednosti u savremenom svetu. Glavni uzrok te krize autor vidi u duhu modernih nauka za koje je karakteristicno da svoj predmet ne nalaze kao gotovu datost, vec ga same odredjuju sa svog stanovista i tako ga iz osnova proizvode. Zahvaljujuci ogromnom razvitku tehnike moderna civilizacija je ceo svet pretvorila u elejsko jedno. Kljucnu ulogu u realizaciji uniformnog duha tehnike u nasoj savremenosti imali su novi audio vizuelni mediji: film, radio, televizija, video i Internet. Tehnika je postala mocan instrument moderne vlasti: ona je omogucila koncentraciju moci u rukama tehnicke, kulturne i politicke uprave, masovnu proizvodnju i potrosnju koje se automatski sire, podcinjavanje ljudi metodskom skolovanju, kontroli i manipulaciji. To su najvaznija obelezja duha savremene tehnicke civilizacije u kojoj se tehnika ne shvata kao nesto tehnicko vec kao jedan nacin egzistencije povezan s naukom i industrijom. Promenom nacina vodjenja ljudskog zivota, nacina uredjenja ljudske zajednice, promenjena je svrha i percepcija umetnickog dela. Lepota se shvata kao plod subjektivnog dozivljaja i ne pripada predmetu kao takvom. Sfera estetskog postala je najsire podrucje za razlicite vrste ispoljavanja relativizma i subjektivizma. Razvojem saznanja i ljudske moci, savremeni svet poceo je da tone u no? nihilizma i da gubi smisao za sve sto ima pecat individualnosti. U takvom svetu sve se, pa i sfera duhovnih vrednosti, svodi samo na ono sto je korisno i delotvorno. (shrink)

Ruso i Marks predstavljaju dve paradigmaticne varijante radikalnog suprotstavljanja svetu. Bez sumnje, postoje znacajni momenti konvergencije izmedju ovih mislilaca, primera radi u pogledu podele rada, ili u pogledu samoprinude. Medjutim, nasa je tvrdnja da su uprkos odredjenim tendencijama u strucnoj literaturi divergencije jace nego konvergencije, odnosno, tvrdimo da ovi mislioci predstavljaju dve razlicite varijante radikalnog misljenja. Osnove ovih razlike nailazimo u citanju Rusoa koga opisujemo iz perspektive kolektivne autenticnosti, pravednosti, samoprezentnosti naroda i protesta protiv zavisti. A Marks se ne moze (...) citati iz perspektive krize zbog intenzivirane neuatenticnosti, njegova kritika politicka ekonomije stvara refleksivno polje koje je duboko divergentno u odnosu na Rusoa. (shrink)

Webrova vznemirljiva teza iz dela Protestanska etika in duh kapitalizma, ki sprva izgleda tako neverjetno, je bila od svoje prve objave deležna številnih kritik, spodbijajo pa jo vse do danes. Ena izmed številnih kritik, pa ostaja še posebej nepopustljiva: če je duh samoodpovedovanja primeren za kapitalistično podjetništvo, pa ekonomije ne poganjajo samo podjetniki; ekonomija potrebuje tudi potrošnike, ki so pripravljeni kupiti več od tega, kar predstavlja njihove dejanske potrebe. Po Benjaminu je kapitalizem religija brez dogme ali teologije in ni nič (...) drugega kot čisti kult. Kot takšen sestoji v nenehnem slavljenju vernika, ki svojo vero udejanja skozi porabo in potrošnjo. V nadaljevanju bi rad izpostavil tezo, da nam vzporejanje dveh momentov krize – krize Druge svetovne vojne in krize 2008 –, omogoča na novo osvetliti Webrovo slavno tezo o asketski naravi kapitalizma, ter podal novo razlago tega, zakaj investicijski kapitalizem in potrošniški kapitalizem sploh nista protislovna, temveč konec koncev popolnoma sovpadata. Med drugo svetovno vojno sta namreč vladi Združenih držav Amerike in Kanade izdali niz propagandnih plakatov, katerih cilj je bil zmanjšati porabo in preusmeriti finančne sile gospodinjstev v prid skupnega vojnega napora. Mnogi od teh plakatov, ki so jih naredili nekateri najbolj zviti oglaševalci tistega časa, so črpali iz najgloblje zakoreninjenih načel puritanizma Nove Anglije: dolžnosti samoomejevanja. Sporočilo je bilo v naslednjem: vaši prihranki bodo odrešljivi ob koncu vojne, to pa le malce premesti Calvinovo perspektivo varčevanja, ki omogočajo odrešitev v času ob koncu sveta. Danes bi bilo dobro, če bi premislili eshatološke implikacije teh prerokov, ki predpisujejo najboljše obnašanje ob dogodku konca krize. (shrink)

Zkoumání dějin environmentálně filosofického myšlení v kontextech vývoje společenských poměrů u nás (na rozdíl od zahraničí) dosud stálo poněkud stranou pozornosti. Přitom se jedná o problematiku bytostně filosofickou (řešící vztah člověka a světa), navíc nabývající na naléhavosti v kontextech globální krize prostředí. Text chce přispět k obhajobě názoru, že původní a autentická filosofická tvorba byla a zůstává velmi významnou součástí naší duchovní kultury. Zabývat se dějinami domácího filosofického myšlení má smysl a v konkrétních podobách to může i dnes nabízet pozoruhodné (...) inspirace. Následující retrospektiva usiluje o doplnění obrazu dějin našeho myšlení (filosofie i vědy) o dosud neodhalené detaily a souvislosti a hledá i odpověď na otázku po původnosti myšlení našich autorů. Především jde o konkretizaci historiografického pohledu na některé ne zcela uspokojivě podchycené etapy dějin naší (české i slovenské) filosofie. Z tohoto důvodu se zaměříme na stručnou kritickou reflexi oné dominující (tedy marxistické) filosofie, zatímco podoby myšlení neoficiálního (underground, samizdat) ponecháváme stranou. Za jeden z pozoruhodných zjištěných aspektů můžeme např. považovat převahu slovenských autorů v první polovině normalizačního období (problematika VTR), kterou teprve následně doplnilo úsilí o systematičtější obecně filosofický pohled autorů českých (zejm. R. Kolářský a J. Šmajs). Studie nakonec dospívá v hodnocení etapy "reálného socialismu" (resp. období normalizace) k závěru, že nelze vystačit se zjednodušenou představou o naprostém oficiálním zamlčování environmentálních otázek a popírání reálných problémů a krizových projevů. (shrink)

Autor se bavi razmatranjem Jaspersovog shvatanja krize i razaranja ideje univerziteta i njegovim pokusajima da u svojim radovima iz 1923. godine i 1945. godine izvrsi rehabilitaciju ove ideje. Autor pokazuje da se Jaspers u svom razmatranju ideje univerziteta oslanja na premise izvedene iz implicitne sociologije nemackog idealizma. Za Jaspersa su institucije forme objektivnog duha koje mogu da funkcionisu samo dotle dok u zivoj formi ovaplocuju ideju koja joj je inherentna. Cim je napusti duh, institucija se okamenjuje u nesto sto je (...) samo mehanicko, poput organizma bez duse, koji se raspada u mrtvu materiju.. (shrink)