Abstract

Če bo umetna inteligenca posnemala človeški jezik, um in delo, kaj bo ostalo od človeške biti? Po enem od scenarijev lahko ljudje postanejo roboti sistemov, ki jih poganja umetna inteligenca in služijo interesom par svetovnih korporacij. To stopnjo preobrazbe smo že dosegli. Glede na to oceno, je treba vprašanja, ki so povezana z sposobnostjo umetne inteligence preseči raven človeškega, obravnavati skozi kritiko ideologije umetne inteligence. Metodološko to narekuje premik perspektive, in sicer od predmeta UI k delovanju in zavajajoči moči njenih inteligentnih naprav. Ali one služijo nam, ali mi njim? V tem oziru je pomembno, da ne sledimo standardnemu pristopu k UI kot obetu stvarjenja nadčloveške inteligence, da se tako izognemo pasti utemeljevanja kritike na diskurzu ideologije UI. Cilj je raje oživiti moč filozofske kritike in ponovno vzpostaviti nekakšen idealizem.