Kadangi šiandieninė visuomenė yra laikoma kūnu, socialines problemas reikėtų apibrėžti atitinkamai kaip higienos ir švaros problemas. Šiuo atžvilgiu daugybė zombių lavonų vaizdavimo atvejų zombių filmografijoje gali būti suvokiami kaip konkretūs grėsmės bei ligos suvokimo pavyzdžiai. Šiame straipsnyje teigiama, kad zombių atvaizdai kine turi teigiamo potencialo žmonijos socialiniam gyvenimui, o šis potencialas apibūdinamas kaip nauja galimybė susidurti su absoliučia kitybe. Šiame kontekste nagrinėjami filmai „Po 28savaičių“ (angl. „28 Weeks Later“), „Pasaulinis karas Z“ (angl. „The World War Z“) bei „Naujoji karta Z“ (...) (angl. „The Girl with All the Gifts“) iškeliant mintį, kad būtent užkratas ir kitybė įgalina žmonijos emancipaciją. Vietoj kapitalistinės racionalizacijos griovimo nepasiūlant jokių alternatyvų, zombių lavonai skelbia naujos socialinės formos gimimą, kuris tyrinėjamas pasitelkiant filmą „Puikybė ir prietarai, ir zombiai“ (angl. „Pride and Prejudice and Zombies“). (shrink)

Michael Oakeshott upućuje kritiku racionalizmu u politici koji isključuje sve što nije utemeljeno u teoriji, odnosno njome opravdano. Teoretsko znanje, prema Oakeshottu, ne može apsorbirati raznolikost svijeta jer rukuje drugačijim kategorijama od onih koje pripadaju realnom svijetu. Posljedično, racionalizam svodi politiku na djelatnost rješavanja problema. Oakeshottova formula za povratak autonomiji političke djelatnosti jest njezina emancipacija u civilnom udruživanju, okviru koji se temelji na priznavanju općih pravila kao takvih, unutar kojeg politička djelatnost zauzima oblik razgovora. Korektiv Oakeshottovu utopijskom projektu nadaje (...) se u misli Michela Foucaulta gdje je najbolje demonstrirana ovisnost zajedničkih institucija, normi i zakona o vrlo kompleksnim odnosima moći. (shrink)

Abstract in English, German, French and Croatian -/- In the paper “The ‘Bubbling Up’ of Subterranean Politics in Europe”, which was published in 2013 in the Journal of Civil Society, Mary Kaldor and Sabine Selchow attempted to reveal the specific qualities of the uprisings which emerged after the year 2010 in some European countries, such as Germany, Spain, Italy, England etc. According to the authors, the mode of organization which forms the main body of these emancipatory movements obtains its basic (...) logic from the world of the Internet. The use of the Internet requires a re-evaluation of negative philosophical commentary regarding technology. In the context of twentieth-century philosophy, Martin Heidegger and Herbert Marcuse are the most influential philosophers who studied the negative aspects of technology. Heidegger portrayed the destructive effects of scientific reasoning and technology on the Western culture through the criticism of the traditional Western metaphysics on a phenomenological-ontological level. Marcuse, belonging to the tradition of Western Marxism, formed his critique of technology in the context of the concept of instrumental rationality and the critique of advanced industrial society and capitalism. Although the starting points of their perspectives on technology and the underlying purposes of their critiques of technology were different, it may be asserted that both have a rather negative and almost entirely pessimistic disposition towards technology. Heidegger’s and Marcuse’s criticisms of technology will be discussed in this context and the differences and similarities between these criticisms will be shown. Finally, the paper will emphasise the question of the possibility of a positive role of technology. Technology can serve as an alternative to negative uses by shedding light on the relation between the current uprisings and the Internet. Keywords technology, rationality, freedom, enframing, criticism, revolt movements, Internet, politics //////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////// /////// Ist die Emanzipation des Menschen durch Technologie möglich? Zusammenfassung In dem Artikel „The ‘Bubbling Up’ of Subterranean Politics in Europe”, veröffentlicht im Jahre 2013 im Journal of Civil Society, versuchten Mary Kaldor und Sabine Selchow die spezifischen Qualitäten der Aufstände zum Ausdruck zu bringen, die nach 2010 in den europäischen Ländern ausbrachen – Deutschland, Spanien, Italien, England usw. Nach Ansicht der Autoren erhält der Modus der Organisation, der den Hauptkörper dieser emanzipatorischen Bewegungen bildet, seine grundlegende Logik aus der Welt des Internets. Die Analogie mit dem Internet erfor- dert eine Neubewertung der negativen Kommentare über die Technologie aus philosophischer Perspektive. Martin Heidegger und Herbert Marcuse sind die einflussreichsten Philosophen, die sich mit den negativen Aspekten der Technologie in der Philosophie des 20. Jahrhunderts befasst haben. Heidegger schilderte die zerstörerischen Auswirkungen der wissenschaftlichen Vernunft und Technologie auf die westliche Kultur durch die Kritik an der traditionellen abend- ländischen Metaphysik auf der phänomenologisch-ontologischen Ebene, während Marcuse, ein Mitglied des westlichen Marxismus, seine Kritik an der Technologie im Rahmen des Konzepts der instrumentellen Rationalität und der Kritik der fortgeschrittenen Industriegesellschaft und Kapitalismus geformt hat. Obgleich die Ansatzpunkte ihrer Perspektiven über die Technologie und die zugrunde liegenden Zwecke ihrer Kritik an der Technologie unterschiedlich waren, kann behauptet werden, dass beide eine eher negative und fast völlig pessimistische Einstellung zur Technologie hatten. In diesem Zusammenhang werden Heideggers und Marcuses Kritiken an der Technologie diskutiert sowie Unterschiede und Ähnlichkeiten zwischen den beiden Kri- tiken aufgezeigt. Abschließend unterstreicht das Paper die Frage nach der Möglichkeit einer positiven Rolle für die Technologie, die als Alternative zur negativen Perspektive dienen kann, indem sie Licht in das Verhältnis zwischen aktuellen Aufständen und Internet bringt. Schlüsselwörter Technologie, Rationalität, Freiheit, Gestell, Kritik, Revoltebewegungen, Internet, Politik //////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////// /////// L’émancipation humaine est-elle possible à travers la technologie ? Résumé Dans l’article « The “Bubbling Up” of Suberranean Politics in Europe » publié en 2013 dans Journal of Civil Society, Mary Kaldor et Sabine Selchow tentent de mettre en lumière les caractéristiques spécifiques des révoltes qui ont fait jour après 2010 dans certains pays européens – Allemagne, Espagne, Italie, Angleterre, etc. Selon nos auteures, le mode d’organisation qui a formé le corps essentiel de ces mouvements émancipatoires tire sa logique de base du monde de l’internet. Cette analogie avec l’internet requiert une réévaluation, à partir d’un point de vue philosophique, des commentaires négatifs sur la technologie. Martin Heidegger et Herbert Marcuse sont les philosophes les plus influents ayant travaillé sur les aspects négatifs de la technologie au sein de la philosophie du XXe siècle. Heidegger a dépeint les effets destructeurs de la raison scientifique et de la technologie de notre culture occidentale à travers son criticisme de la métaphysique traditionnelle occidentale à un niveau phénoménologico-ontologique, tandis que Marcuse, membre du « communisme occidentale », a formé une critique de la technologie au sein du concept de rationalité instrumentale et une critique de la société industrielle avancée et du capitalisme. Bien que le point de départ de leur perspective sur la technologie et que le but sous-jacent de leur critique diffèrent, il est possible d’affirmer que leur point commun est d’avoir posé un regard négatif et presque entièrement pessimiste sur la technologie. À cet égard, le criticisme d’Heidegger et de Marcuse vont être abordés afin d’en soulever les différences et les similarités. Enfin, cet article mettra l’accent sur la possibilité d’un rôle positif de la technologie qui pourrait servir d’alternative aux perspectives négatives en faisant la lumière sur le lien entre les révoltes actuelles et l’internet. Mots-clés technologie, rationalité, liberté, mettre en forme, criticisme, mouvements de révolte, internet, politique //////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////// /////// Je li moguća ljudska emancipacija kroz tehniku? Sažetak U članku »The ‘Bubbling Up’ of Subterranean Politics in Europe«, objavljenom 2013. u časopisu Journal of Civil Society, Mary Kaldor i Sabine Selchow pokušale su otkriti specifične značajke pobuna koje su se javila nakon 2010. godine u europskim zemljama poput Njemačke, Španjolske, Italije, Engleske itd. Prema autoricama, način organiziranja koji čini glavno tijelo ovih emancipatornih pokreta preuzima svoju osnovnu logiku iz svijeta Interneta. Analogija s Internetom zahtijeva ponovnu evaluaciju negativnih komentara o tehnici iz filozofske perspektive. Martin Heidegger i Herbert Marcuse najutjecajniji su filozofi 20. stoljeća koji su se bavili negativnim aspektima tehnike. Heidegger je prikazao destruktivne učinke znanstvene racionalnosti i tehnike na zapadnu kulturu kroz kritiku tradicionalne zapadne metafizike na fenomenološko-ontološkoj razini, dok je Marcuse, kao predstavnik zapadnoga marksizma, oblikovao svoju kritiku tehnike u kontekstu pojma instrumentalne racionalnosti te kritike razvijenog industrijskog društva i kapitalizma. Iako su polazišne točke njihovih pogleda na tehniku, kao i osnovne svrhe kritike tehnike, različite, može se reći da obojica imaju poprilično negativno i gotovo u potpunosti pesimističko shvaćanje tehnologije. U tom će se kontekstu razmotriti Heideggerova i Marcuseova kritika tehnike kao i razlike i sličnosti između tih dvaju pristupa. Zaključno će rad naglasiti mogućnost pozitivne uloge tehnike, koja može služiti kao alternativa negativnoj perspektivi osvjetljavajući odnos između nedavnih pobuna i interneta. Ključne riječi tehnologija, racionalnost, sloboda, postav, kritika, pobunjenički pokreti, Internet, politika. (shrink)

Če bo umetna inteligenca posnemala človeški jezik, um in delo, kaj bo ostalo od človeške biti? Po enem od scenarijev lahko ljudje postanejo roboti sistemov, ki jih poganja umetna inteligenca in služijo interesom par svetovnih korporacij. To stopnjo preobrazbe smo že dosegli. Glede na to oceno, je treba vprašanja, ki so povezana z sposobnostjo umetne inteligence preseči raven človeškega, obravnavati skozi kritiko ideologije umetne inteligence. Metodološko to narekuje premik perspektive, in sicer od predmeta UI k delovanju in zavajajoči moči njenih (...) inteligentnih naprav. Ali one služijo nam, ali mi njim? V tem oziru je pomembno, da ne sledimo standardnemu pristopu k UI kot obetu stvarjenja nadčloveške inteligence, da se tako izognemo pasti utemeljevanja kritike na diskurzu ideologije UI. Cilj je raje oživiti moč filozofske kritike in ponovno vzpostaviti nekakšen idealizem. (shrink)

If AI is to emulate the language, mind, and work of humans, what remains of being human? One scenario is that humans are at risk of becoming robots of AI-powered systems, serving the interests of a few global corporations. We have already reached this stage of transformation. Given this predicament, the issues concerning the capacity of AI beyond the human should be addressed through a critique of AI ideology. Methodically, this would imply a shift in perspective, from the subject of (...) AI to the function and deceptive power of its intelligent devices. Do they serve us or do we serve them? Here, it is important not to follow the standard approach to AI as the prospect of creating super- human intelligence, to avoid the trap of basing the critique on the discourse of AI ideology. The goal, rather, is to revive the strength of philosophical critique and reestablish a certain idealism. (shrink)

Da bi se izognili lažni dilemi utopičnega idealizma in konzervativnega empiricizma, ko gre za transformacijo realnega, pričujoči članek obravnava disjunktivno sintezo dveh ločenih, a povezanih področij delovanja in mišljenja: področje spolnega nezavednega in področje političnih sprememb. Kritični pretres tradicionalne heglovske in/ali marksovske teze, da lahko spremenimo realno zgolj, če izhajamo iz resnične in koherentne teorije, je izhodišče za analizo treh primerov naddoločenosti, ki je značilna za sodobne emancipatorne boje: »politiko ulice«, »revolucijo« in »reorganizirajočo dinamiko spolnega nezavednega«. S poudarjanjem kontingentne artikulacije (...) emancipacije in »resnične želje« članek analizira realne, vendar nepredvidljive posledice, kot izhajajo iz kontigentnosti lastne situacijske naddoločenosti. Ker producirajo neutopični »onkraj«, so ti trije primeri naddoločenosti sodobnih bojev obravnavani kot lokalizirane antiutopije, ki predstavljajo neverjetno, a resnično »topio« za emancipacijo, namesto da bi postali normativni model. (shrink)