Abstract

Leta 1740 se je oče Žiga Škerpin (Sigismundus Skerpin, 1689‒1755) kot predstavnik hrvaške in kranjske province frančiškanskega reda udeležil generalnega kapitlja frančiškanskega reda v Kastilji. Med potjo iz Ljubljane v Valladolid in nazaj, ki je trajala od 24. januarja do 10. septembra, je svoje doživljaje zapisoval. Po vrnitvi je nato dokončal rokopis Diarium oder Kurze beschreibung der Raiß, ki ga hranijo v frančiškanskem samostanu v Kamniku. Besedilo je nemško, le neka­teri odlomki so v latinščini. Škerpin je potoval po Kranjski, Koroški in Tirolski, vzdolž meje med Svetim rimskim cesarstvom in Švicarsko konfederacijo, nato pa po Alzaciji in Burgundiji proti jugu, saj je želel videti čim več Francije. V Franciji se je zadržal tudi na poti domov: iz Valladolida je potoval skozi jugozahodno Francijo ter se za nekaj dni ustavil v Parizu in Versaillesu. Po habsburških dednih deželah je potovanje potekalo brez težav: Škerpin je prenočeval v frančiškanskih in drugih samostanih, prijazno pa so ga sprejele tudi posvetne oblasti. Ko je potoval ob Bodenskem jezeru in Renu, se je pogosto znašel v politično in versko drugačnem okolju, na primer na protestantskih območjih Švicarske konfederacije (npr. v Baslu). Na največje težave je naletel v Franciji, deloma tudi zato, ker ni znal francosko. Redno se je pritoževal nad Francozi in njihovim pomanjkanjem spoštovanja do duhovščine, splošno negostoljubnostjo in visokimi cenami. Kljub temu pa sta ga navdušili urejenost francoskih cerkvenih, državnih in mestnih ustanov, zlasti samostanov, univerz in bolnišnic, ter veličina arhitekturnih in inženirskih dosežkov, kot so ceste, mostovi, utrdbe, vodne črpalke in kanali. V Španiji, kjer je opazil veliko spoštovanje do duhovnikov, zlasti do frančiškanov, se je počutil bolj sprejetega.