Na poti do sem sem razmišljal, kako začeti to srečanje – in bolj sem razmišljal, bolj se mi je zdelo absurdno, da bi uvodoma predstavljal nekoga, ki ga vsi poznate. Pač pa lahko povem anekdoto, za katero mogoče ne veste vsi. V Društvu za antične in humanistične študije smo predlani prišli na idejo, da bi profesorja Gantarja predlagali za neko drugo nagrado, ki je imela med obrazci tudi obrazec za soglasje predlaganega. Naredil sem osnovnošolsko napako ter pisal profesorju, če ga (...) lahko izpolni in podpiše. On pa mi je odpisal, da je nagrad v življenju dobil preveč in da prosi, naj ga ne predlagamo. Eksplicitno izraženi zahtevi se je težko upreti. Smo pa v društvu tudi poznavalci Otona Župančiča, ki je, kot veste, napisal, da gre osel enkrat na led, »baš to je oslovstvo«, in da modrec ve, kako je »danes pal«, jutri bo pa plesal po njem. Ko smo tako profesorja predlagali naslednjič, tokrat za Prešernovo nagrado, ga nismo nič spraševali. Na tem mestu bi se zato rad zahvalil Miljani Cunta s Slovenske matice, ki je vse to koordinirala, in SAZU, ki je predlog takoj podprla; resnično sem vesel, da ob tej priložnosti lahko sediva tukaj. (shrink)

O Katulu vemo zelo malo zanesljivega in celo večino tega je treba razbrati iz njegovega lastnega literarnega dela. To je vedno tvegan pristop, ki mu kritika danes večinoma nasprotuje (četudi je kritika vedno spremenljiva in znaki teh sprememb so že v zraku). Toda po drugi strani vemo kar precej o zadnjem stoletju rimske republike, o času torej, v katerem je Katul preživel svoje kratko, a intenzivno življenje, in o številnih javnih osebnostih, tako iz sveta književnosti kot politike, ki jih je (...) štel med svoje prijatelje ali sovražnike. Tako kot Byron, ki je bil Katulu v nekaterih pogledih podoben, se je gibal v krogih visoke družbe, imel je radikalna stališča, ne da bi se aktivno politično udejstvoval, ter je pisal poezijo, ki daje vtis, da je nastala kot odziv na družbeno dogajanje, literarne tokove ali zasebne škandale takratne aristokracije. (shrink)

The Ruše school plays, which are described in the Latin chronicle of Jožef Avguštin Meznerič titled Notata Rastensia antiquissimis documentis desumpta et variis fide humana dignis autographis syno­ptice descripta in connection with the Latin school (1645–1760), are frequently seen as an early attempt of theatrical production, lost in Slovenian literary history. They were introduced by the remarkable Luka Jamnik, a local priest and talented impresario, called the “Ro­mulus of Ruše” in the chronicle. In 1680, he began organizing annual plays modelled (...) after Jesuit school “comedies” (actio comica). Regular annual performances in honour of the Virgin Mary took place every early September, on the feast of Mary’s name, until 1722, but due to a later fire, no texts have been preserved. This article undertakes a unique task – the first attempt to reconstruct one of the performances from that time, a lost play from 1706 with a supposedly ancient motif about Emperor Jovinian who was miraculously led to conversion, De Joviniano imperatore mire correcto. It outlines the dramatic plot based on two literary sources, one from the Gesta Romanorum collection and the other from the Summa Theologica by a Dominican writer called Antoninus of Florence. With a collection of six periochae, “theater programs” preserved from similar school performances of the time, it also sketches the Erwartungshorizont of possible variations, just as they were presented on different European stages at the time. Furthermore, the paper presents the treatment of this motif, known as ATU 757, “The Emperor’s Haughtiness Punished,” in a series of other traditions, starting from its roots in the biblical story of King Nebu­chadnezzar (Dan 3:31–4:34) through the authors such as Herrand of Wildonie, Geoffrey Chaucer, Hans Sachs, William Morris, and Henry Wadsworth Longfellow, to the contemporary 20th-century opera by Josef Tal and Israel Eliraz. In this light, the 1706 performance in Ruše emerges as a significant annual highlight of cultural life in the region, with young intellectuals introducing their audience of several thousand viewers to a complex motif from European literary tradition that was both spiritually and socially provocative. (shrink)

Članek obravnava literarno ustvarjanje dr. Joža Lovrenčiča (1890–1952), slovenskega pesnika, pisatelja, prevajalca in klasičnega filologa. Prinaša nekatere življenjepisne informacije in na njihovi podlagi obravnava zlasti njegovo afiniteto do rimske in grške antike. S tem v zvezi se posveča njegovi mladostni povesti Med Scilo in Karibdo in epski pesnitvi Sholar iz Trente (1939). Še posebej pri slednji je najti vrsto navezav in citatov iz klasičnega sveta, hkrati pa pesnitev na več mestih s slovenščino meša latinske besede ali v latinščino celo povsem (...) preide. Te odlomke je tudi vsebinsko mogoče povezati z literarnim slogom makaronske latinščine. (shrink)

Alfred Edward Housman (1859–1936), ki je kasneje postal angleški pesnik in eden največjih filologov svojega časa, je svoj zafrkantski »fragment« objavil pri triindvajsetih, leta 1883, v reviji Bromsgrovian. Revijo je izdajala Bromsgrove School, kjer se je šolal kot najstnik (1870–77); na šolo, ki je prva prepoznala njegov jezikovni in pesniški talent, se je za kratek čas (1881–82) vrnil kot pomožni učitelj po ne­pričakovanem študijskem porazu na Oxfordu. Kot ugotavlja Ralph Marcellino, ni naključje, da besedilo paro­dira predvsem Ajshila, ki je bil (...) Housmanov najljubši pesnik. V njem odzvanja Oresteja, zlasti drami Agamemnon in Prinašalke pitnih darov, verjetno zato, ker so ju dijaki na šoli, kjer je poučeval, pri pouku največ brali. Prav ta ciljna publika je znala ceniti norčevanje iz retoričnih figur ter sintaktičnih konstrukcij, ki jim jih je njihov pomožni učitelj vbijal v glavo. (shrink)

About a year before the pandemic struck, personal archives of Anton Sovre (1885–1963) were rediscovered, and they eventually made their way to the National and University Library in Ljubljana. During the fifties, Anton Sovre was the undisputed éminence grise of the field of classics in Slovenia and among the new sources now available to researchers is an essay on “Perspective Development of Classical Philology” from 1959. The document was written in the tradition of the Five-Year Plans, and its rhetoric is (...) often amusing. Its content, however, was written mainly by Sovre’s best student. At that time, Kajetan Gantar (1930–2022) had already defended his PhD thesis on Homer. Due to political reasons, he was initially blocked from getting a university position. However, the situation changed somewhat during the thaw in the sixties, when he could finally get the position of lecturer, and he eventually became the leading classical scholar and translator in the country and Sovre’s successor. His proposal for the future of the discipline shows strategic thinking, which was confirmed by the decades that followed. (shrink)

Revija Clotho, poimenovana po najmlajši izmed rojenic, po tisti, ki prede nit življenja, skuša vzpostaviti nov prostor, kjer bo mogoče ustvarjati, raziskovati in se pri tem učiti. Spogleduje se s tistimi revijami na dobrih univerzah, kjer pomembno vlogo zaupajo študentom in kjer se najboljši med njimi učijo tako, da sprejemajo odgovornost za čisto konkretne zadolžitve – ne samo za uredniške, kjer od blizu spoznajo logiko recenzentskega sistema, temveč tudi za prevajalske in za znanstvene.