Marina Gržinić se v intervjuju s Klausom Theweleitom osredotoča na dve različni smeri razprave. Prva se nanaša na knjigo _Moške fantazije_. Leta 2027 se bliža 50. obletnica te vplivne psihoanalitične študije o psihi moških vojakov, natančneje pripadnikov Freikorps, ki so bile paravojaške skupine v Nemčiji po prvi svetovni vojni. Druga smer govori o nasilju na splošno, zlasti v kontekstu zgodovinskega nasilja, primer tega pa so dogodki v Abu Ghraibu leta 2004. Theweleitova analiza nasilja, predvsem skozi optiko njegove kritične teorije, ponuja (...) okvir za razumevanje teh dogodkov ne le kot osamljenih incidentov, temveč kot manifestacij globljih družbenopolitičnih in psiholoških tokov. Intervju preučuje številne ravni Theweleitovega dela in razmišljanja vse do danes ter se vrača k primerom zgodovinskega nasilja in njegovemu vplivu na sodobno družbo. (shrink)

In the interview with Klaus Theweleit, Marina Gržinić focuses on two distinctive lines of discussion. The first is on the book Male Fantasies. The 50th anniversary of this influential psychoanalytic study on the psyche of male soldiers, specifically the Freikorps, who were paramilitary groups in post-World War One Germany, is approaching in 2027. The second is about violence in general, particularly in the context of historical violence, of which the events at Abu Ghraib in 2004 are an example. Theweleit’s analysis (...) of violence, especially through the lens of his critical theory, provides a framework for understanding these events not just as isolated incidents but as manifestations of deeper socio-political and psychological currents. The interview examines many levels of Theweleit’s work and thinking from that moment until today, reflecting on and returning to instances of historical violence and their bearing on contemporary society. (shrink)

This text is part of a research conducted under the working title "What do we talk about when we are silent and what are we silent about when we are talking? - premises for the anthropology of silence about the nearest past." In the first part the author investigates the meaning of silence in the Croatian and Serbian press right before and during Croatia's Operation Storm. The ratio between silence, suppression of information and forgetting, on the one hand, and social (...) memory, on the other, has been elaborated in the final part of the text by following reports about the anniversaries of Operation Storm in both Croatian and Serbian publics. The starting point lies in the belief that the phenomenon of silence , being an immanent part of each discourse, represents an important factor in the creation of social relationships and system of value models, that it has important communication and cognitive functions and that the performance character lies in its essence. In short, silence makes it possible to form the prevailing image about this event, even if it does not construct it indirectly - through speech. The author has elaborated on the meaning of silence in the context of Operation Storm partly because studies about the breakup of Yugoslavia frequently mention silence as a manipulation strategy employed by some of the sides in the conflict , while not a single study systematically investigates the semantic of silence and suppression of information in these conflicts. Most importantly, taking into account the frequency of direct silence in the newspaper discourse and rhetoric strategies that point at silence indirectly from the context and discourse, the author focuses on the relationship between the event and silence. In order to shed light on the way in which Operation Storm is remembered, i.e. forgotten, in the stakeholders' publics and political imageries, she follows the dailies - Večernje Novosti Politika, Danas - Večernji List, Jutarnji List, Magazin supplement of the Jutarnji List , as well as texts about Operation Storm in weeklies such as the NIN and Vreme of Belgrade or Globus of Zagreb in the period between August 2, 1995 and mid-August 2006. (shrink)

U ovom radu pokusavam da rekonstruisem Levinasovo citanje Hegela i njegovo razumevanje nasilja, sluzeci se tekstovima Franza Rosenzweiga o Hegelovoj drzavi i Derridinom interpretacijom razlicitih atributa nasilja kod Emmanuel Levinasa. Interesovace me klasifikacija nekih figura nasilja iz razlicitih perioda Hegelovog zivota i njihovi tragovi u Levinasovim tekstovima pocevsi od teksta 'Libert? et commandement' iz 1953. godine. Analiza slavne Hegelove analogije iz njegove Rechtsphilosophie o suverenosti i organizmu, odnosno citanje nekih paragrafa njegove Naturphilosophie, treba da objasne vezu izmedju totaliteta i nasilja, (...) kao i Levinasovu 'ontologiju kao alergologiju' odnosno Derridinu autoimunologiju. PR Projekat Ministarstva nauke Republike Srbije, br. 149031: Regionalni i evropski aspekti integrativnih procesa u Srbiji: civilizacijske pretpostavke, stvarnost i izgledi za buducnost. (shrink)

Za oblikovanje teme konfliktov, zlasti skozi zgodovinsko prizmo nacionalnih držav, je nujno upoštevati zgodovinski kontekst ključnih državnih tvorb na Zahodu. Od 19. stoletja naprej so te tvorbe ohranjale oblast in suverenost, ki sta podpirali zahodno prevlado. Čeprav je tradicionalni vestfalski koncept, ki izhaja iz Vestfalskega miru (1648), uveljavil pojem nacionalnih držav kot primarnih akterjev mednarodnega prava – vsaka z vrhovno oblastjo nad svojim ozemljem –, je bila suverenost v praksi pogosto ločena od fizičnega ozemlja. Moč in oblast pogosto presegata (...) ali ne dosegata geografskih meja države, kar kaže na to, da je suverenost vedno bolj ločena od teritorialnosti. V kolonialnem kontekstu je soobstajalo več pravnih sistemov in oblasti, ki so si pogosto nasprotovali, kar je ustvarilo fluidno in konfliktno pokrajino upravljanja. To je kolonialnim silam omogočilo manevriranje med različnimi pravnimi okviri za ohranitev nadzora. V teh kolonijah je bil suspenz običajnih pravnih pravil – kar se pogosto imenuje ≫izjemno stanje≪ – prej pravilo kot izjema. (shrink)

Was ist vom Begriff der "Souver?nit?t" geblieben, mit anderen Worten: ist es nach der Schaffung einer Vielzahl kleiner souver?ner Staaten in Osteuropa noch m?glich,?ber die Figur des Souver?ns zu sprechen? Was ist ein Staat sofern er kein Souver?n ist bzw. sofern er nur teilweise ein Souver?n ist? Wieviel Souver?nit?t bedarf es damit ein Staat wirklich souver?n ist? Verhandelt der Internationale Gerichtshof f?r Kriegsverbrechen, die innerhalb des ehemaligen Jugoslawien begangen wurden, de facto die Folgen jener Verbrechen, die die Grundlage der Souver?nit?t (...) und der Unabh?ngigkeit aller dieser neuen kleinen Staaten liegen, w?hrend er de iure auf einer rein pers?nlichen Verantwortlichkeit insistiert? Die Ausf?hrungen versuchen, eine der grundlegenden Aporien der internationalen Rechts zu problematisieren, die - von Kant bis heute - die Unverletzlichkeit der Souver?nit?t eines Staates und, im selben Moment, das Recht auf humanit?re Intervention und auf pr?ventive Gewalt betrifft. Sta je preostalo od pojma "suverenosti", drugim recima, da li je moguce i dalje govoriti o figuri "suverena" posle stvaranja mnostva malih "suverenih" "drzava" istocne Evrope? Sta je to drzava ukoliko nije suverena, ukoliko je samo delimicno suverena? Kolika je to nuzna kolicina suverenosti, da bi jedna drzava zaista bila suverena? Da li Medjunarodni sud za ratne zlocine, za zlocine pocinjene na teritorijama bivse Jugoslavije, de jure insistirajuci samo na pojedinacnoj odgovornosti, de facto prihvata posledice istih tih zlocina koji se nalaze u osnovama suverenosti i nezavisnosti svih tih novih malih drzava? Nase izlaganje pokusava da problematizuje jednu od osnovnih aporija medjunarodnog prava koja se tice nepovredivosti suverenosti jedne drzave i, u isti mah, prava na humanitarnu intervenciju i preventivno nasilje od Kanta do danas. (shrink)

Članek obravnava italijanski projekt “Ilioupersis: Epski arhetipi,” ki raziskuje večplastni koncept vojnega nasilja v različnih kulturah v zgodovini ter raziskuje njegovo predstavitev v različnih sferah umetnosti, kot so literatura, likovna umetnost in film. S seminarji, konferencami in javnimi nastopi želi projekt okrepiti državljansko zavest in kolektivni spomin, zlasti s poudarkom na padcu Troje kot univerzalnem simbolu nasilja in njegovih posledic. Z velikim poudar­kom na vključevanju mlajših raziskovalcev in vključevanju skupnosti si projekt prizadeva spodbujati skupno zgodovinsko in kulturno zavest o (...) temah vojnega nasilja. Poleg tega raziskuje transformativno moč športa kot simbola miru in sodelovanja ter išče vzporednice med antičnimi športnimi ideali in sodobnimi družbenimi vrednotami. Cilj sodelovanja z ustanovami, kot je UNESCO, je razširiti te razprave na območja, ki so jih prizadeli konflikti, ter s kulturnim razumevanjem in dialogom spodbujati prizadevanja za gradnjo miru. Končno se projekt zavzema za civilizacijo, ki med vrednote postavlja mir, razumevanje in sodelovanje namesto nasilja in konfliktov. (shrink)

Avtor ugotavlja, da so se zamajale stare gotovosti zgodovine in zgodovinopisja, da se je črv dvoma zalezel najprej v spoznavno-epistemološke kriterije vede, v kritiko tako strukturalnih kot kvantifikativnih metod, potem pa se še razširil z razpravo o ločnici med zgodovinsko in literarno pripovedjo. Po njegovem mnenju se zato na doslej neznanem križišču srečujejo tekstna kritika, zgodovina knjige in sociologija kulture. Izzive vidi tako na metodološki kot na teoretski ravni in ugotavlja, da so se nekateri avtorji že uspešno spoprijeli z (...) njimi: nastajajo predlogi novih paradigem, med katerimi se mu med najbolj obetavnimi kažejo postopki mikrozgodovine. Opozarja tudi na novo branje zgodovine žensk oziroma na študij te zgodovine z novimi metodološkimi prijemi, kar bo zgodovino zopet in dokončno vrnilo med družbene vede - teza, za katere pripadnika se ima tudi avtor. (shrink)

U clanku autori se bave militantnim potencijalom koncepta avangarde. Pojavljujuci se u politici i umetnosti u prvoj polovini 19. veka i nastojeci da unisti gotovo celokupnu tradiciju 'burzoaskog' prosvetiteljstva, politicka i umetnicka avangarda nikada nije bila sposobna da se oslobodi svojih korena u vojnickom nacinu razmisljanja. Njena prava sustina je lezala u stvaranju bojnih polja u svakoj oblasti javnog zivota gde je postojala sansa da se unisti gradjansko drustvo - njegova politika, njegova umetnost, njegov nacin razmisljanja, njegova civilizacija. U ime (...) jos necuvene slobode, ona je sirila nasilje i sejala totalitarino seme po sprzenoj zemlji. A na kraju je nisu pobedili njeni mnogobrojni neprijatelji zato jer je postala zrtva vlastite destruktivnosti. (shrink)

Jožef Kalasanc baron Erberg (1771–1843), bogat zbiratelj in mecen, ki je imel povezave s samim dunajskim cesarskim dvorom, je zadnja leta svojega življenja preživel v prostovoljni osami v svojem dvorcu v Dolu pri Ljubljani. Vseeno je hotel biti obveščen o dogajanju, zato je kot informatorja najel stotnika avstrijske vojske po imenu Franc Franz (1779–1840), ki je upokojenska leta preživljal v Ljubljani. Franz je tako Erbergu med letoma 1832 in 1840 skorajda vsakodnevno pošiljal pisma in na ta način ustvaril nekakšno kroniko (...) bidermajerske Ljubljane. Čeprav ob omembi kronik običajno ne pomislimo na pisma oziroma korespondenco, lahko Franzevo korespondenco uvrstimo med vire kronikalnega značaja, saj gre za tekste v vezani obliki, ki prinašajo zgodovinsko pričevanje o dogajanju v določenem prostoru in so ve­likokrat zaznamovani z osebnim pogledom pisca. Vsebinsko gledano je v Franzevih pismih Erbergu največ lokalnih novic o Ljubljani in njenih prebivalcih, pretežno o ljubljanski visoki družbi (plemstvo in visoko meščanstvo), ki jo je Erberg poznal osebno, pa tudi sam Franz se je gibal v njej in je lahko poročal iz prve roke. Nižji sloji so omenjeni redkeje, ponavadi v povezavi s kakšnimi nesrečami, zločini ali nasilnimi smrtmi. Franz je obširno poročal o boleznih, družabnih prireditvah v Ljubljani, gledaliških predstavah, s pomočjo dopisnikov iz tujine pa je poročal tudi o dogajanju iz drugih delov monarhije. Če torej vsebino Franzevih pisem povzamemo s časopisnimi rubrikami, lahko rečemo, da je v njih veliko kulture, družabnega življenja, rumenega tiska in črne kronike, precej manj pa je politike, sociale in gospodarstva. (shrink)

Paraphrased within the title of this text is a note Hannah Arendt made in August 1952. After reading Carl Schmitt?s Nomos der Erde, Arendt tries to confront Schmitt?s idea of a just war. In the text I attempt to reconstruct Arendt?s readings of differing political philosophy texts within the context of her thinking concerning the relationship between violence and power, force and law. Arendt?s refusal to accept the existence of violence which can "conquer" freedom and "create" right and democracy, brings (...) contradiction to the great tradition of the followers of Marx, to whom Arendt undoubtedly belongs: how is and is revolutionary violence even possible and does violence as resistance to injustice bring justice?. Naslov ovoga teksta je parafraza jedne beleske Hannah Arendt koja je napisana avgusta 1952. godine. Posle citanja Schmittove knjige Nomos der Erde, Arendt pokusava da se suprotstavi njegovom razumevanju pravednog rata. U tekstu rekonstruisem njena razlicita citanja mnostva tekstova politicke filozofije, u kontekstu Arendtovog razlikovanja izmedju nasilja i vlasti, snage i zakona. Arendtovo odbijanje da prihvati postojanje nasilja koje moze "osvojiti" slobodu i "stvoriti" pravo i demokratiju, suprotstavlja je velikoj tradiciji sledbenika Marxa, kojoj ona nesumnjivo pripada: da li je i na koji nacin moguce revolucionarno nasilje i da li nasilje kao otpor nepravdi donosi pravdu?. (shrink)

»Protiinstitucija« je »francoska stvar« in je del tistega, kar bi sam poimenoval francoski institucionalizem. Moj namen je tematizirati ta contre ali »proti«, to upiranje instituciji, a hkrati želim rekonstruirati nekaj več kot zgolj upiranje samo. Prvič, contre vedno implicira penser autrement, ki je na neki način povezno z utopijo. Drugič, zdi se mi, da je Saint Simon naš večni sodobnik in da je njegovo razglabljanje o Evropi še vedno aktualno – tako kot včasih je tudi danes Evropa autre chose in (...) contre-institution. Tretjič, sledeč Humu in nato Deleuzu, bi lahko zatrdil, da gre pri contre-institution ali upiranju instituciji v resnici za poskus zmanjšanja neizbrisne sledi nasilja znotraj institucij. (shrink)

Pokusacu da objasnim vezu izmedju nasilja, potom mog ili Levinasovog ili drzavnog nasilja kao odgovora na ovo prvo nasilje i na kraju, nasilja koje preostaje u ustima, u grlu, u ukusu [gout] ili u gadjenju [degout]. 'Cet arri?re-go?t de violence' ili 'un quelconque arri?re-go?t de degout' [neki zaostali ukus gadjenja; a sort of aftertaste of disgust].

Since social interactions are the basis for many activities in modern schools, they also have an impact on students' school engagement. Therefore, the aim of this article is to analyze how peer relationships affect students' school engagement and achievement by systematizing findings from the literature. To better understand the aforementioned relationship, the role of some individual student characteristics (gender, age, self-esteem) and processes that contribute to the understanding of peer relationships and their connection to school engagement will be further explored. (...) The analysis of empirical research results has shown that peer relationships are directly related to students' school engagement. Positive, supportive peer relationships correlate with greater student engagement in various school activities. In contrast, students who have negative experiences with peers (non-acceptance, rejection, or victimization) are not sufficiently engaged in school. School engagement plays a mediating role in the link between peer relationships and student success. This work has important implications for the development of educational interventions to improve peer relationships, engagement and student success. (shrink)

In recent times, teachers are considered to play a key role in dealing with the problem of peer violence and their competence is very important for quality interventions. The aim of this study was to examine the relationship between competence and perceived severity of a violent situation in predicting teacher intervention in cases of peer violence. The research was conducted on a nationally representative sample of primary school teachers in the Republic of Croatia, average age 43 years. In addition to (...) the socio-demographic characteristics questionnaire, data was collected via Vignettes and the Self- Assessment Competence Scale for Teachers’ Work on Peer Violence Problems. In addition to the analysis of the basic determinants of competence, it was found that teachers who are more competent will assess violence somewhat more seriously than their less competent colleagues, and those who perceive violence more seriously will also intervene more often. The results show that competence has a significant predictive role in predicting interventions, and in this respect the severity of violence has a moderating effect. Teachers with low competence and low perception of the severity of violence have the lowest probability of intervention, and teachers with high levels of competence who assess violence as serious have the highest probability of intervention. (shrink)