Abstract

Avtor ugotavlja, da so se zamajale stare gotovosti zgodovine in zgodovinopisja, da se je črv dvoma zalezel najprej v spoznavno-epistemološke kriterije vede, v kritiko tako strukturalnih kot kvantifikativnih metod, potem pa se še razširil z razpravo o ločnici med zgodovinsko in literarno pripovedjo. Po njegovem mnenju se zato na doslej neznanem križišču srečujejo tekstna kritika, zgodovina knjige in sociologija kulture. Izzive vidi tako na metodološki kot na teoretski ravni in ugotavlja, da so se nekateri avtorji že uspešno spoprijeli z njimi: nastajajo predlogi novih paradigem, med katerimi se mu med najbolj obetavnimi kažejo postopki mikrozgodovine. Opozarja tudi na novo branje zgodovine žensk oziroma na študij te zgodovine z novimi metodološkimi prijemi, kar bo zgodovino zopet in dokončno vrnilo med družbene vede - teza, za katere pripadnika se ima tudi avtor.