Prvi del prispevka obravnava besedilno ustavo – in argument namena, s katerim razlagalci včasih radi istovetijo svoje odločitve v konkretnem sporu z voljo ustavopisca. Takšno rabo tega argumenta avtor izpodbije. Z miselnim eksperimentom pa nato utrjuje še, da bi ustavna teorija morala razlikovati med istočasno vplivnimi a) besedilno ustavo, b) predstavnoskladnimi oziroma ideološkimi ustavami in c) habitusom v smislu družbene ustave. | Besedilo je bilo napisano ob dvajsetletnici Ustave RS in objavljeno v jubilejnem zborniku: Igor Kaučič , (...) Dvajset let Ustave Republike Slovenije. Pomen ustavnosti in ustavna demokracija. (shrink)

Prispevek kritično obravnava znano Bobbievo tridelbo pravnega pozitivizma na pozitivizem kot splošni pristop k učenju prava, nauk o pravu in ideologijo. Avtor uvodoma opozori na nekaj problemov same tridelbe, nato pa se osredotoči na Bobbievo samoopredelitev znotraj nje. Na primeru Bobbieve obravnave pojmov temeljne norme in pravila priznavanja pokaže, kako ga njegovo kasnejše zavračanje teh dveh pojmov nezavedno privede do sprejemanja pravnega pozitivizma kot nauka o pravu in pravne ideologije – ki ju je sicer zavračal. Avtor vidi razlog (...) za ta nezavedni Bobbiev zdrs predvsem v njegovi vpetosti v specifično pravnokulturno okolje, ki ga prežema notranji pogled na pravo. Ob tem predlaga, da zavrnemo tridelbo pravnega pozitivizma in ga namesto tega proučujemo kot skupek ne vedno ločljivih stališč, ki tvorijo specifično pravnokulturno okolje. (shrink)

Izhodišče prispevka je domneva, da nad precejšnjim delom Salustijevega historiografskega opusa lebdi senca izkušnje dolge državljanske vojne v Rimu v času njegovega življenja. To je razvidno iz zgodovinarjevega prikaza surovega obračuna nobilitete z bratoma Grakh in iz njegove upodobitve Sule in njegove vladavine kot vira moralnega kaosa v desetletju po njegovem zavzetju Rima. Ko razmišlja o vzrokih krize rimske republike v šestdesetih letih pr. Kr. in v času nastanka svojih spisov, se Salustij sicer skuša predstaviti kot nepristranski opazovalec, ki občasno (...) biča napake političnih voditeljev obeh sprtih taborov, aristokracije in ljudstva. Vendar zgodovinar gotovo ne deli Ciceronovega mnenja o slogi med osrednjima skupinama vladajočega sloja kot zadostnem zdravilu za rimske težave. Preveč resno je jemal družbene korenine krize. Pri tem je nedvomno pripisoval odgovornost za krizo vladajočemu sloju. Zato si po Salustijevem mnenju pozornost zaslužijo celo neverodostojni glasniki sprememb, kakršen je bil Katilina. Po eni strani se Salustij ni odmaknil od uničujočega Ciceronovega prikaza voditelja zarote in ga je še dodatno prikazal kot demagoga, ki se, kadar mu to koristi, predstavlja za tipičnega člana nobilitete. Toda po drugi strani slika njegov razmislek o položaju v Rimu kot verodostojen, zlasti ko gre za Katilinov goreč napad na vodilno elito. (shrink)

V svojem referatu izhaja avtor iz »situacijske semantike« ter razume pomen kot izhajajoč iz odnosov med situacijami, imenovanimi omejitve. Človeška bitja so prilagojena na omejitve ter jih izrabljajo, da bi se iz danih situacij učila glede drugih situacij. Misel, ki je izražena z metaforično izjavo, je misel, ki bi normalno ustrezala njenemu dobesednemu pomenu. Metafora zadeva korelacijo med situacijami in te korelacije so tisto, kar iščemo, kadar interpretiramo določeno metaforo.

Avtor oriše eno od oblik analitičnega pravnega realizma kor priredje treh osnovnih tez. Po prvi tezi so razlagalne izjave v pravnem govoru pripisovalne izjave brez spoznavne vloge. Po drugi tezi je pravo skupek vplivnih norm, tj. tistih norm, ki so bile dejansko uporabljene v preteklosti in jih bodo v prihodnosti verjetno uporabila pristojna telesa. Po tretji tezi se pravne znanosti kot spoznavne dejavnosti ne sme zamenjevati s pravno stroko. Čeprav se pravna stroka udejstvuje tudi v spoznavnih dejavnostih, njeno delo (...) sestavljajo predvsem nespoznavne dejavnosti, kakršni sta pravno razlaganje in pravotvorje. | Starejša različica tega članka je bila objavljena v Revusu 19 v italijanščini, francoščini in hrvaščini. (shrink)

Avtor se loteva postapartheidovskega branja »spomenika ženskam«, ki so ga leta 1913 odkrili v Južni Afriki. Oris družbene funkcije podobnih spomenikov služi, da bi poudarili estetsko ideologijo »Spomenika ženskam«. Avtor meni, da bi spomenik, takšnega kot je, lahko rehabilitirali v postapartheidovski družbi, če bi njegovo percepcijo dopolnjevalo širše poznavanje vojnega trpljenja. Spomenik bi lahko rekontekstualizirali tako, da bi omogočili slišanje drugih glasov, tj. glasov ženskih in črnskih žrtev davnega spopada med Buri in Britanci.

Knjiga vsebuje filozofske in estetiške študije, v katerih avtor obravnava nekatere osrednje sodobne probleme estetike, umetnosti in kulture.

Avtor v prispevku predstavi okoliščine, ki so spodbudile korespondenco med cambriškim platonistom Henryjem Morom in korposkularnim filozofom Renéjem Descartesom. Morova vprašanja zadevajo številna ključna vprašanja Descartesove filozofije in jih lahko razumemo kot zadnji niz ugovorov, ki jih je glede svoje filozofije prejel Descartes. More naslovi celotno področje filozofije, se pravi metafiziko, fiziko in logiko, odpre pa tudi številne probleme s področja optike in meteorologije. Avtor povzame ta vprašanja, prispevek pa zaključi z opozorilom na vpliv, ki ga je korespondenca (...) imela na mladega Isaaca Newtona in njegov rokopis De gravitatione. (shrink)

Avtor v prispevku predstavi okoliščine korespondence med teologom in klasicistom Richardom Bentleyem in filozofom Isaacom Newtonom. Bentley je v svojih osmih Boylovih predavanjih, naslovljenih Ovržba ateizma, uporabil številne misli in ugotovitve, ali pa njihove izpeljave, iz Newtonovih Matematičnih principov filozofije narave, ker pa ni pa bil povsem prepričan, ali jih dovolj dobro razume, se je obrnil na Newtona s prošnjo za dodatna pojasnila. Newton v svojih odgovorih pojasnjuje nekatere temeljne elemente svoje filozofske teologije ali metafizike in filozofije narave, predvsem (...) o vlogi in delovanju Boga pri stvarjenju in ureditvi sveta. Tako Bentley kot Newton sta prepričana, je svet ustvaril »umni dejavnik«. Drugi pomemben vidik korespondence predstavljajo Newtonova razmišljanja o gravitaciji ali, povedano drugače, vprašanje, ali je gravitacija materiji vrojena ali ne, in o možnosti delovanja teles na daljavo. (shrink)

Avtor analizira zgodovinske, teoretske in metaforične pomene »mesta«, pri čemer opira svoja stališča na poglede G. Simmla, F. Engelsa, W. Benjamina, L. Mumforda, R. Sennetta in C. Baudelaira. Svojo razpravo osredotoča predvsem na Berlin ter ponudi pragmatistično branje tega mesta.

Članek sledi zametkom teorij naravnega prava pri Aristotelu in rimskih pravnikih, nato pa se ukvarja z njihovim razvojem od Akvinskega do pozne sholastike in Suareza. Vendar pa avtor zagovarja trditev, daje resnične začetke in konceptualne vire modernih teorij naravnega prava iskati v zgodnji sholastiki 12. stoletja, ob uvajanju in zgodnjem razvoju kanonskega prava. Ogleda si tudi kritiko naravnega prava v obdobju renesanse, zatem pa obravnava teorijo naravnega prava Huga Grotiusa in opredeli njen zgodovinski novum ter oriše njeno konceptualno polje, (...) sicer nastalo s transformacijo humanistične tradicije, ki je zarisalo osnove liberalne doktrine in teorije suverene države, in na osnovi katerega so svoje moderne teorije naravnega prava gradili Selden, Hobbes, Pufendorf, Barbeyrac in Locke. (shrink)

Avtor teksta reflektira nekatera najprodornejša teoretska izhodišča kritikov koncepta evropskega humanizma kot nekonfliktnega etičnega načela. Obenem na primeru tematizacije odnosa multikulturalizma in interkulturalizma napeljuje na nekatere ključne točke v povzemanju rasističnega diskurza visokega humanizma v tipični lokalni in periferni vsebini. Avtor opozarja na orientalizacijo govorice lokalnega sistema na robu balkanskega spopada. V prvi vrsti gre za opozorilo na tipično reakcijo majhnega sistema na periferiji entitete, katere stalna avto-rekonstrukcija in avtoinvencija že dve tisočletji ostalemu svetu sporočata, da so evropske (...) vrednote in resnica univerzalne. (shrink)

Kakšne možnosti obstajajo za reprezentacijo kapitalizma kot takega? To vprašanje se opira na predstavo o kognitivnem mapiranju, kot sta ga raziskovala Toscano in Kinkle v Cartographies of the Absolute, v nadaljevanju pa avtor glede na to vprašanje obravnava abstraktne potenciale računalnikov in Turingovega stroja, ki omogočajo izdelavo algoritmičnega modela kapitalizma.

Cilj članka je odgovoriti na kritiko, ki jo je David Duarte usmeril zoper tezo o delni zvedljivosti, tj. trditev, ki jo Brożek zagovarja v eni izmed svojih knjig in pravi, da je analogno sklepanje deloma zvedljivo na tehtanje pravnih načel. Prvi del članka oriše okvir, ki je avtorju služil pri oblikovanju teze o zvedljivosti, tj. Alexyjevo teorijo pravnega sklepanja. Drugi del je namenjen ovrženju Duartejevih ugovorov. Ti naj namreč ne bi upoštevali prej omenjenega okvira. V zadnjem delu avtor še (...) zatrdi, da so nekateri vidiki njegove teorije analognega sklepanja neodvisni od omenjenega teoretskega okvira in zato uporabni za katerokoli pojmovanje analogije v pravu. (shrink)

Da bi ocenil Fregejev prispevek k utemeljitvi moderne logike se je avtor v svojem prispevku vrnil v preteklost, do Leibnizove lingua characteristica. Vzporednic ni težko najti: odprava dvoumja v govorici in zgradba enoznačnega jezika na tej osnovi, možnost razrešitve spoznavne moči s kalkulom, kar ločuje leibnizoviko tradicijo od kartezijanske. Srž obeh teorij je en in isti boj znanstvenega govora z govorico, razlika pa je v načinu, kako prehod k zapisu udejani ideal calculus ratiocinator. Različni načini, kako so elementi tega (...) boja med seboj povezani, lahko nudijo tudi osnove za premero specifike družbene razsežnosti obeh pristopov. (shrink)

Razprava se ukvarja z analizo prvega pisma iz Hieronimove korespondence. Avtor je imel do njega očitno ambivalenten odnos, kar kliče k iskanju večplastne sporočilnosti spisa. Po poskusu datacije, retorični in slogovni analizi ter predstavitvi osnovne zgodbe, ki je vključena vanj, se pokaže, da je pismo kljub navidezni hagiografski šablonskosti vsebinsko bogato. Analiza se zato nadaljuje na dveh področjih. Kraj dogajanja, poznoantično mesto, ne more preživeti brez nove vodilne osebnosti, škofa. Je s pismom Hieronim želel tlakovati pot na vercelski škofovski (...) sedež prijatelju Evagriju iz Antiohije? Ob analizi nejasnih spolnih identitet obeh glavnih oseb iz zgodbe, nemoškega mladeniča in moško neuklonljive ženske, se pokaže, da je Hieronim v novem času iskal nov krščanski ideal, meništvo, ki ga je preko te zgodbe umestil v kontinuiteto z mučeništvom. (shrink)

Avtor zatrjuje, da imajo t. i. posredniški pojmi ključno vlogo pri urejanju in tvorbi pravnega znanja. V izhodišču povzame Rossovo razmišljanje o takšnih pojmih, ki ga nato kritizira. Ross je skušal pokazati, da v pravu obstajajo pojmi, ki nimajo nobenega pomenskega ozira, a je njihova raba kljub temu nekaj razumnega, saj imajo pri predstavitvi pravnih pravil koristno vlogo. Avtor meni, da sta obe Rossovi trditvi napačni: zmoten je njegov sklep, da posredniški pojmi nimajo nobenega pomenskega ozira, Rossova opredelitev (...) njihove vloge v pravu pa je preveč omejujoča. (shrink)

Avtor ugotavlja, da so se zamajale stare gotovosti zgodovine in zgodovinopisja, da se je črv dvoma zalezel najprej v spoznavno-epistemološke kriterije vede, v kritiko tako strukturalnih kot kvantifikativnih metod, potem pa se še razširil z razpravo o ločnici med zgodovinsko in literarno pripovedjo. Po njegovem mnenju se zato na doslej neznanem križišču srečujejo tekstna kritika, zgodovina knjige in sociologija kulture. Izzive vidi tako na metodološki kot na teoretski ravni in ugotavlja, da so se nekateri avtorji že uspešno spoprijeli z (...) njimi: nastajajo predlogi novih paradigem, med katerimi se mu med najbolj obetavnimi kažejo postopki mikrozgodovine. Opozarja tudi na novo branje zgodovine žensk oziroma na študij te zgodovine z novimi metodološkimi prijemi, kar bo zgodovino zopet in dokončno vrnilo med družbene vede - teza, za katere pripadnika se ima tudi avtor. (shrink)

Avtor obravnava razliko med postmodernizmom in modernizmom in to predvsem na primeru arhitekture. Ugotavlja, da se estetska in umetnostna tradicija romantike nadaljuje z modernizmom avantgard tega stoletja, ki so, še posebej v arhitekturi, izpostavljale funkcijo in vnaprejšnjo določitev pomena stvaritev. S postmodernizmom se situacija spremeni: dela, med njimi tudi arhitekturna, omogočajo pluralnost funkcij in pomenov ter dopuščajo uporabniku neprimerno več ustvarjalne svobode kot pa modernizem. Pomembno vlogo dobi vizualnost in vizualna umetnost, ki je pomembna ne le sama po sebi, (...) marveč tudi kot del arhitekturnega in urbanega prostora, zaradi česar postaja, po avtorjevem mnenju, arhitektura osrednja javna umetnost. (shrink)

Avtor predstavi Roberta Boyla kot eksperimentalnega filozofa in njegov doprinos pri vzpostavljanju vloge eksperimentalne filozofije v novoveški znanstveni skupnosti. Kot filozof narave je Boyle združeval tri novoveške identitete: učenjaka oziroma filozofa, kristjana in gentlemana. Boylov program naravne filozofije je mogoče strniti v dve programski točki. Prvič, razložiti naravo s sklicevanjem na njene osnovne gradnike, tj. drobna telesca oziroma corpuscules. Drugič, Boyle nadaljuje mehanicistične razlage narave, ki naravne pojave pojasnjujejo izhajajoč iz delovanja strojev, ki so človeški izdelek. Področje, na katerem (...) je bil Boylov doprinos k naravni filozofiji 17. stoletja morda največji, zadeva raziskave o tem, kaj so kvalitete ali lastnosti teles. S svojimi ugotovitvami je vplival tako na razvoj Newtonove naravne filozofije kot tudi Lockove empiristične filozofije duha in zaznave. (shrink)

Avtor obravnava Serresovo kritiko koncepta globalne zgodovine na eni strani in njegovo relati-viziranje koncepta rekurentne zgodovine znanosti na drugi strani. Iz dejstva, da je mogoče v realni zgodovini znanosti odkriti vsaj dva osnovna tipa temporalnosti: sekano, diskontinuirano temporalnost invencije in kontinuiteto tradicije, izpelje Serres trditev, da lahko kompleksnost zgodovinskega razvoja znanosti pojasnimo le s kombinacijo zveznih in nezveznih modelov zgodovine znanosti.

Avtor skuša pokazati nezadostnost Althusserjevega pojma interpelacije in zagovarja psihoanalitični koncept subjekta. Ta subjekt vznika natanko tam, kjer interpelacija spodleti in temelji na delu ireduktibilne eksteriornosti v samem jedru konstruirane interiornosti, je ostanek, ki ne more preiti v simbolni red in ki je ne-zamisljiv znotraj althusserjanske perspektive. Avtor ilustrira svoje stališče z več zgledi, ki segajo od melodramatskih zapletov do funkcioniranja transfera v psihoanalizi in od heglovskega pojma duha do »stalinističnega načina subjektivacije«, in zaključuje, da je vsaka ideologija (...) nemožno prizadevanje, da bi se spoprijeli s tem ostankom in da bi združili interiorno in eksteriorno, da pa je njeno pravo gorivo — užitek, ki ga izmikajoče nudi ta ostanek — tudi njena eksplozivna moč. (shrink)

Avtor z inovativno interpretacijo klasičnega razlikovanja med idealizmom in materializmom izdela koncept zgodovinske biti. V nasprotju z idealistično redukcijo realnega na formo vpelje pojem realnega, ki preprečuje sklenitev simbolnega sistema, spodjeda formo in kaže na njeno nujno zgodovinskost in kontingentnosti. S tem presega zgolj epistemološko ali ontološko pozicijo in skuša pokazati, da je objektna bit vse prej kot fiksna in ljudem dana, marveč da jo ti družbeno konstituirajo s svojo dejavnostjo. S tem pojmovnim aparatom avtor kritizira klasični marksistični (...) pojem razrednega boja. (shrink)

Aristotel je vpeljal pojem skupnega čuta, zaznavno zmožnost višjega reda, ki združuje in nadzoruje posamezne čute. Osnovni namen prispevka je predstaviti, kako je skupni čut in njegove funkcije razumel Aristotelov najodličnejši antični komentator Aleksander iz Afrodizijade. Avtor je pri tem pozoren na Aleksandrovo ujemanje z Aristotelom ali odmikanje od njega, opozarja pa tudi na njegove prispevke k problematiki. Drugi cilj prispevka je obravnava enega posebnega odmika, ki je prevladoval v kasnejših razlagah Aristotelovega pojma skupnega čuta, tj. analogije med skupnim (...) čutom in središčem kroga, v katerem se srečujejo različni polmeri. (shrink)

Izhajajoč iz Montaignovega eseja Apologie de Raimond Sebond skuSa avtor osvetliti razliko med povezovanjem tako imenovanih razlogov za dvom, se pravi čutnih zmot, norosti in sanj pri Montaignu in v Descartesovi Prvi meditaciji. V zvezi z demonom kot razlogom oziroma sredstvom za dvom pa skuša - ob navezavi na Popkinovo tezo, da bi bilo zgodovinski vir Descarte-sovega demona mogoče iskati v znamenitem sodnem procesu zoper Urbaina Grandierja, do katerega je v začetku tridesetih let 17. stoletja prišlo v Loudunu v (...) Franciji - opozoriti na določeno ujemanje med Descartesovo lastno držo do demona v Prvi meditaciji, da bo namreč trdno odločen pazil, da mu ta varljivec ne bo mogel vsiliti kaj lažnega, in odklonilnim stališčem teologov s pariške Sorbone do pričevanja demonov na tedanjih sodnih procesih. (shrink)

Fenomenološki etos, po katerem je povzet naslov knjige, izhaja iz etične prenove v evropski filozofiji, ki se je začela na začetku 20. stoletja. Zasnoval ga je oče fenomenologije Edmund Husserl in se ob tem deloma navezal na Schelerjev koncept materialne etike, etike vrednot. Avtor v knjigi prikaže, kaj to pomeni na eni strani za etiko samo, na drugi strani pa za odnos med etičnostjo in religioznostjo. Celotno problematiko pa konkretizira z analizo in interpretacijo razmerja med kategoričnim imperativom in zlatim (...) pravilom kot najstarejšim moralnim pravilom vseh svetovnih civilizacij, tako da ga danes obravnavamo kot ključni element svetovnega etosa. V tem kontekstu sta prek Assmannovega in Girardovega tematiziranja krščanstva problematizirana tudi monoteistična ekskluzivnost in nasilnost. V sklepnem delu knjige je prikazan razvoj fenomenološkega etosa od Husserl prek Heideggerja in Levinasa do Derridaja in Mariona. Knjiga se sklene s predstavitvijo vloge in pomena fenomenološkega etosa v kontekstu globalne krize sodobnega sveta. (shrink)

Pričujoči prispevek izpostavlja razliko med dvema nasprotujočima si teorijama modernosti: kulturno in akulturno teorijo. Prva pripoznava, da moderna znanost in tehnologija kakor tudi moderna družbena organizacija temeljijo na določenih sklopih vrednot. Slednja – prevladujoča – prikazuje proces zatona tradicionalne družbe in njeno nadomestitev z nevtralnim, »naravnim« redom. Tako naj bi bil moralni individualizem denimo naravni način obnašanja po sesutju mitov in zablod antičnih časov. Avtor izpostavlja iluzornost domnev te teorije in njenih negativnih učinkov in predlaga bolj raznoliko, pluralistično pojmovanje (...) modernosti v različnih predelih sveta.This article distinguishes two opposed theories of modernity : the cultural and the acultural theory. The former admits that modern science and technology as well as modern social organization are based on determined set of values. The latter - which is the dominant one - pictures the process of the demise of traditional society and its replacement by a neutral,"natural" order. Thus, modern individualism, for example, is assumed to be a natural way to behave once the myth and error of the ancient times have been dissipated.The author points out the illusory assumptions of this theory and its negative effects, suggesting notably a more diverse, pluralistic conception of modernity in the different parts of the world. (shrink)

V pričujočem prispevku bom kritično presodil dva splošno sprejeta pristopa k umetnosti in estetiki, ki nakazujeta, da filozofska estetika ni več mogoča. Tako sociologija umetnosti kot tudi številni poststrukturalistični pristopi k umetnosti trdijo, da so pokazali, da sta tradicionalna umetnostna zgodovina in filozofija umetnosti nelegitimni. Sociologija umetnosti in poststrukturalistična teorija sta obe prišli - po povsem različnih poteh -do podobnega sklepa: estetika je v osnovi ideološki diskurz, ki mora biti demaskiran. Poskušal bom pokazati, da Bourdieujev pristop - čeprav razjasni nekatere (...) aspekte umetnostne presoje -resno napačno razlaga naravo sodobne filozofske estetike. Zdi se mi, da so mnogi poststrukturalistični misleci zagrešili isto napako, kot jo je Bourdieu: nagnjeni so k temu, da tradicionalno umetnostno in literarno zgodovino itd. razumejo kot neizpodbitno »logocentrično« in »esencialistično«. To je tako, kot da bi hoteli povedati, da mrrabiti vsaka, svojega imena vredna estetika esencialistična, nezgodovinska in zatorej ideološka. Trdim, daje koncept umetnosti, kot ga mi poznamo in ki seje izoblikoval v sedanjo obliko konec 18. stoletja, zgodovinski koncept. Umetnost, kot jo mi poznamo, ni večna, čeprav presega naše življenje. To pa ne pomeni, da umetniškega vzgiba, kije soroden simbolnemu in kije lahko uresničen na mnogo načinov v različnih zgodovinskih in kulturnih pogojih, ne moremo legitimno obravnavati kot stalno odliko človeške narave. Človek ni samo zoon politikon, temveč tudi zoon symbolikon. Estetika je med drugim racionalni odraz naše potrebe po simbolih ter naše zmožnosti simbolizacije. (shrink)

V tretji knjigi Politike, ene najpomembnejših in vplivnejših politično-filozofskih razprav sploh, se Aristoteles ukvarja z nekaterimi temeljnimi pojmi svojega političnega raziskovanja, npr. z opredelitvijo državljanstva, upravljanjem mesta kot celote, različnimi vrstami ustave, razlikovanjem med krepostjo dobrega človeka in vrlino dobrega državljana ter z razmerjem med političnimi skupnostmi, krepostjo in pravičnostjo. Zlasti prvo in drugo poglavje proučujeta pomen izraza 'državljan', upoštevajoč različne oblike državljanove prisotnosti pri oblasti in odločitvah. Analiza pokaže, da mora dober državljan biti sposoben bodisi vladati bodisi biti (...) vladan, isto pa pričakujemo tudi od dobrega človeka. In the third book of Politics, one of the most important and influential treatises on political philosophy ever written, Aristotle deals with some basic concepts of his political investigations, such as the definition of citizenship, the government of a city as a whole and the different types of regimes, the distinction between the virtue of a good man and the virtue of a good citizen, as well as the relation between political communities, virtue and justice. Particularly the first and second chapter examine the meaning of the word ‘citizen’, considering different kinds of citizen’s commitment to power and general decisions. The analysis shows that the good citizen will need to know both how to rule and to be ruled, and the good person is expected to have this very same capacity as well. (shrink)

V Franciji s v tem obdobju spremenili ustavo. Vanjo so bili vnešeni popolna prepoved smrtne kazni ter nekaj popravkov, ki jih je zahtevala ratifikacija Lizbonske pogodbe. Spremenjena je bila tudi ureditev odgovornosti predsednika republike. Poleg tega je francoski ustavni svet v postopku presoje ustavnosti zakonov podal nekaj opaznih odločitev. V njih je z uporabo tehnike ciljev ustavne veljave večinoma omogočil takšne razlage ustave in zakonov, ki... Preprečevanje kriminalitete. Varnostno pridržanje. Nadzor imigracije. Povratništvo. Mladoletniška kriminaliteta.

Razprava je napisana v odgovor kritikam, ki so zadnja tri desetletja letele na ekspresivno ali izrazno pojmovanje pravil. Avtor najprej dokazuje, da ob izraznem pojmovanju lahko obravnavamo fakultativna dejanska stanja, ne da bi se v opisu normativnega sistema pri tem porodilo kakršnokoli protislovje. Nato pokaže, da je mogoče opisati (i) propozicijsko vsebino metapravil, ne da bi semantizirali kazalnik ilokucijske (normativne) moči predmetnega pravila, in (ii) dovolilno zaporo normativnega sistema, tudi če zanikamo pojmovno avtonomijo dovolitvenih dejanj. Na tej podlagi v (...) sklepu ponudi rešitev za izrazno ponazoritev pogojnih pravil. Medtem ko je prvi del razprave namenjen razjasnjevanju, predlogi iz zadnjega dela stremijo k napredku v izrazni teoriji, razširjeni med pravniki. (shrink)

Na podlagi kritičnega pregleda teoretskih razprav Branislava Djurdjeva, v katerih nam avtor predstavi svojo koncepcijo razvoja historične metode, skuša pisec - ob pomoči Mirjane Gross -prikazati, kako nas vztrajno in nereflektirano zagovarjanje edine prave metode zgodovinopisja postavi v položaj, ko zgodovino kot epistčme razumemo samo še kot sredstvo za »razsvetljevanje« sodobnikov, se pravi kot zgodovino, iz katere se je treba učiti in na podlagi njenih naukov spreminjati ali potrjevati lastna stališča.

In this comment to Celano’s “Pre-Conventions. A Fragment of the Background”, the author introduces the following question: What kind of explanation fits better with behaviours that could be categorised as pre-conventions? Some possible answers to the question are explored, as well as some possible implications for Celano’s proposal.

VSEBINAPredgovor k prvi izdajiPredgovor k drugi izdajiUvodI. O razliki med čistim in empiričnim spoznanjemII. V posesti imamo neka apriorna spoznanja, in celo navadni razum ni nikoli brez takšnih spoznanjIII. Filozofija potrebuje neko znanost, ki bi določila možnost, principe in obseg vseh apriornih spoznanjIV. O razliki med analitičnimi in sintetičnimi sodbamiV. V vseh teoretičnih znanostih uma so kot principi vsebovane apriorne sinteticne sodbeVI. Obča naloga čistega umaVII. Ideja in razdelitev posebne znanosti z imenom kritika čistega uma1. Transcendentalni nauk o elementihPrvi del. (...) Transcendentalna estetika§ 1.Prvi odsek. O prostoru§ 2. Metafizična ekspozicija tega pojma§ 3. Transcendentalna ekspozicija pojma prostoraSklepi iz gornjih pojmovDrugi odsek. O času§ 4. Metafizična ekspozicija pojma časa§ 5. Transcendentalna ekspozicija pojma časa§ 6. Sklepi iz teh pojmov§ 7. Pojasnilo§ 8. Obče opombe k transcendentalni estetikiZaključek transcendentalne estetikeDrugi del. Transcendentalna logikaUvod. Ideja transcendentalne logikeI. O logiki nasplohII. O transcendentalni logikiIII. O razdelitvi obče logike na analitiko in dialektikoIV. O razdelitvi transcendentalne logike na transcendentalno analitiko in dialektikoPrvi razdelek. Transcendentalna analitikaPrva knjiga. Analitika pojmovPrvo poglavje. O vodilu za odkrtije vseh čistih razumskih pojmovPrvi odsek. O logični rabi razuma nasplohDrugi odsek§ 9. O logični funkciji razuma v sodbahTretji odsek§ 10. O čistih razumskih pojmih ali kategorijah§ 11.§ 12.Drugo poglavje. O dedukciji čistih razumskih pojmovPrvi odsek§ 13. O principih transcendentalne dedukcije nasploh[§ 14.] Prehod k transcendentalni dedukciji kategorijDrugi odsek. Transcendentalna dedukcija čistih razumskih pojmov [B]§ 15. O možnosti povezave nasploh§ 16. O izvorni sintetični enotnosti apercepcije§ 17. Načelo sintetične enotnosti apercepcije je najvišji princip vse rabe razuma§ 18. Kaj je objektivna enotnost samozavedanja§ 19. Logična forma vseh sodb je v objektivni enotnosti apercepcije v njih vsebovanih pojmov§ 20. Vsi čutni zori so podvrženi kategorijam kot pogojem, pod katerimi se njihovo raznoterje edino lahko združi v eno zavest§ 21. Opomba§ 22. Kategorija nima nobene druge rabe za spoznanje reči, kot je njena aplikacija na predmete izkustva§ 23.§ 24. O aplikaciji kategorij na predmete čutov nasploh§ 25.§ 26. Transcendentalna dedukcija obče možne izkustvene rabe čistih razumskih pojmov§ 27. Rezultat te dedukcije razumskih pojmovDrugi odsek. O apriornih temeljih za možnost izkustva [A]Vnaprejšnje opozorilo1. O sintezi aprehenzije v zoru2. O sintezi reprodukcije v upodobitvi3. O sintezi rekognicije v pojmu4. Preliminarna razlaga možnosti kategorij kot apriornih spoznanjTretji odsek. O razmerju razuma do predmetov nasploh in možnosti, da jih spoznamo apriori [A]Sumarična predstavitev pravilnosti in edine možnosti te dedukcije čistih razumskih pojmov [A]Druga knjiga. Analitika načelUvod. O transcendentalni razsodni moči nasplohPrvo poglavje. O shematizmu čistih razumskih pojmov. (shrink)

V članku so proučene odločitve Meddržavnega sodišča v Haagu, kjer je imela Srbija položaj stranke v postopku, in sicer je nastopala tako v vlogi tožeče kakor tožene stranke. V obravnavanih zadevah je bila pravdna sposobnost Srbije večkrat izpodbijana, odgovori Sodišča pa so sprožili številne polemike. Avtor se s strnjeno predstavitvijo sodb loti razčlembe sodniškega razlogovanja in tako poskuša razumeti, kako je Sodišče za obdobje med letoma 1992 in 2000 lahko prišlo do nasprotujočih si rešitev glede vprašanja dostopa Srbije do (...) Sodišča. Članek je nastal v okviru konference Centra za raziskave temeljnih pravic in razvoj prava in je bil predstavljen 27. maja 2010 na Univerzi v Caen-u. Avtor se zahvaljuje Marie Rota za njene nasvete. (shrink)

V nizu razprav, objavljenih med koncem dvajsetih in sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja, je Hans Kelsen v naravnopravniško teorijo uperil radikalno kritiko. Avtor te razprave skuša to kritiko analitično obnoviti in kritično ovrednotiti. Njegov zapis je sestavljen iz dveh delov. V prvem se posveča temeljem Kelsnove argumentacijske strategije zoper naravno pravo in naravnopravniške teoretike. V drugem delu pa se osredotoči na dva kritična odgovora na Kelsnov napad. Enega je v imenu tradicionalne naravnopravniške teorije podal Edgar Bodenheimer, drugega pa je (...) v imenu »Nove naravnopravniške teorije« izoblikoval Robert P. George. Avtorjeva analiza nakazuje, da se Kelsnova kritika uspešno zoperstavlja tem kritičnim odgovorom. (shrink)

Članek poskuša ob Machereyevi knjigi pokazati, da je naslovna alternativa slabo zastavljena. Macherey zoperstavlja Heglovo strategijo, temelječo na univerzalnem subjektu, negaciji negacije in teologiji, in Spinozov radikalno anti-teleološki postopek ter ob problemih geometrične metode, atributov in determinacije kot negacije razkriva slepe pege Heglovega branja Spinoze. Avtor pa skuša nasprotno pokazati, da je pri tem podoba Hegla zvedena na nekaj počeznih preprostih formul, da se mora sama analiza Spinoze, kljub upravičeni kritiki Heglovih spregledov, zaplesti v notranja protislovja ter da je (...) naposled najboljša alternativa heglovskim zablodam Hegel sam. (shrink)

Dinamična filozofija je pomemben nov pristop, ki korenito spreminja naš pogled na filozofijo psihologije, na spoznavno teorijo, ontologijo oziroma metafiziko ter na etiko, pa tudi na vprašanja resnice in nejasnosti. Teza dinamičnega spoznavanja oziroma kognicije zagovarja nesledno bogastvo duševnosti, pri tem pa ohranja strukturo v obliki neklasičnega jezika misli. Na srednji ravni opisa spoznavnih sistemov imamo namesto sledenja pravilom matematični opis. Teza supervenience pripomore k sprejemljivosti neredukcionizma.Spoznavna teorija razširi pojem upravičenosti, opirajoč se na morfološko vsebino kot ozadje spoznavnih sistemov. Ontologija (...) predlaga eno dinamično vesolje brez delov, kjer postavke ne obstajajo. Možno pa je izrekanje posredne korespondenčne resnice. Nejasnost je prevrednotena. V metaetiki se zagovarja irealizem. Intencionalnost je navezana na kvalitativno zavest. Podan je pregled avtorjevega filozofskega popotovanja. Vse pomembne sestavine avtorjevih izkustev avtor vgrajuje v postanalitično dinamično filozofijo, na katero mu je odprlo pogled sodelovanje s Terryjem Horganom. (shrink)

The Bishop of Koper Paolo Naldini, who took office in 1686, published the work Corografia ecclesiastica o sia descrittione della città e della di­ocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria (Ecclesiastic Local History or Description of the City and Diocese of Justinopolis, popularly Koper) in Venice in 1700. It is one of the most comprehensive studies of the area of the Koper Diocese. The work, which runs to just over 500 pages, is not the only local history of Istria, but (...) it is particularly remarkable in the sense that it has a very clear central theme: the role and history of the Church in northern Istria, more specifically within the boundaries of the Diocese of Koper. Within the scope of his work, Naldini has drawn up a testament of great erudition. He was able to argue with other authors who had touched on the area of northern Istria, critically comparing individual testimonies from older local histories; he had a good overview of non-literary sources, and he also carefully collected epigraphic documents. A question that has not yet been asked, however, is whether Naldini’s local history is a historical work (in the strict sense of the word) or a chronicle. The answer is not easy, because the Corografia Ecclesiastica is a mix of different literary strategies, so that one is initially tempted to label the work as simply a survey of local history authored by a polymath. Nevertheless, it cannot be overlooked that in the most original passages, the principle of treatment of the material is distinctly chronicle-like. (shrink)

The starting point for studying the Croatian constitutional democracy is the adoption of the Constitution of the Republic of Croatia on 22 December 1990. The said Constitution defines the system of government as semi-presidential and its authors state as their model the Constitution of the Fifth Republic. However, the importing, in 1990, of French constitutional provisions was not neutral since the original French constitutional text was stripped of institutional obstacles, constitutional institutions for opposing the will of the President of the (...) Republic, constitutional-law conditions for the Prime Minister's primacy in the political system in case of co-habitation and discrepancies between the parliamentary and the presidential majority. The text was complemented by constitutional norms unknown to the original. French constitutional norms had to be put to good use, interpreted in line with and legally adapted to the desired political goal, i.e., the establishment of an effective state government in which the primacy of the President of the Republic would assert itself over both the Government and the legislature. The myth on the semi-presidential system was drawn on for both the adoption of the provisions regulating the organisation of government in the 1990 Constitution of the Republic of Croatia and their amendment in 2000. (shrink)

Kant's epistemology and the Buddhist philosophy are an idealism. But these two different philosophies have in themselves the contradictory element, namely the element of the outer sense of bodies and of the inner mind. Although Kant's transcendental idealism and the school Vijnanavadin (唯識學派) acknowledge only the representations and the consciousnesses., the mind need to be affected by the outer part. In Kant's theoretical philosophy the outer sense of bodies plays an alien role. It stands outside the subject. In spite of (...) this, the subject have to relate itself to the outer element. And in the Buddhism, in order to have consciousnesses, the subject have to be transformed from the fundamental ground, the Alayavijnana (第8 識). But the Alyavijnana need to have a certain moment in order to be transformed. In my paper I have concentrated myself on the problem of relation of the mind to the matter. I have tried to see into the way in which these two philosophies develop this relation. Moreover I am also interested in the problem in relation to the theoretical, practical, and aesthetical fields. (shrink)

From the Supreme Court to the bedroom, privacy is an intensely contested interest in our everyday lives and privacy law. Some people appeal to privacy to protect such critical areas as abortion, sexuality, and personal information. Yet, privacy skeptics argue that there is no such thing as a right to privacy. I argue that we cannot abandon the concept of privacy. If we wish to avoid extending this elusive concept to cover too much of our lives or shrinking it to (...) cover too little, we must come to understand it. After exploring the privacy arguments of philosophers and constitutional and tort privacy law, I argue for a new definition of privacy and an explanation of its value that clarifies and resolves many of our conflicts. Privacy is critical because it allows us to protect a realm in which we can have intimate relations with others. (shrink)

Scandals involving celebrities’ moral transgressions are common in both Western and Eastern cultures. Existing literature, however, has been primarily based on Western cultures. We examine differences between South Korea and the United States in consumers’ support for celebrities engaged in moral transgressions and for the brands they endorse. Across six studies, we find that Korean consumers show lower support for celebrities who engaged in moral transgressions. This effect occurs because Korean consumers have a stronger belief that an individual’s competence and (...) morality are interconnected. Thus, Korean consumers are less likely to separate their judgments of celebrities’ morality and competence in professional performance, thereby lowering support for the celebrities. Building on the proposed mechanism, we identify the moderating role of transgression relevance. When a moral transgression is relevant to the domain of the celebrity’s professional competence, the difference in celebrity support between the two countries is attenuated. This difference extends to the support for a brand endorsed by the celebrity transgressor when the brand retains the celebrity endorser, but not when the brand dismisses the endorser. (shrink)