Abstract

Avtorica razvija problematiko cogita, in sicer predvsem v razmerju do oblike, ki jo je ta problematika dobila v nemški klasični filozofiji, torej v Kantovi »transcendentalni enotnosti apercepcije« ter v Heglovem »samozavedanju«. Pri tem navezuje svojo interpretacijo na Lacanov seminar Logika fantazme. Osnovni motiv teksta je razlikovanje med samozavedanjem in samorazvidnostjo. V tem kontekstu avtorica pokaže, kako je prav neka neprosojnost jaza samemu sebi osnova samozavedanja. Na to potem naveže interpretacijo razlikovanja med »normalnim subjektom« in »subjektom nezavednega«.