Abstract

Pričujoči članek, ki ima za svoje izhodišče vprašanje, kaj pomeni Kanta brati danes, vidi v transcendentalnem aparatu vzrok za nastanek treh problemov: problem izvora, problem njegove spremembe in problem njegove enotnosti. Problem enotnosti mišljenja se v pričujočem kontekstu nanaša na enotnost Mislim v Kantovi filozofiji, enotnost, za katero se izkaže, da je uresničenje njegovega lastnega imaginarija. Začetnik te interpretacije je Heidegger, ki svojo interpretacijo Kantove Kritike čistega uma opre na upodobitveno moč, a s tem stabilizira Mislim kot moment biti. Adorno mu v tem sledi, ko Mislim obravnava kot figuro biti, s čimer je izgubljena nestabilnost tega Mislim kot točke praznine v subjektu. Toda prav v momentu teh pretiranih interpretacij je mogoče v samem Kantu odkriti moment, ki je na sebi čezmeren in nezadovoljiv.