Abstract

V prispevku sta obravnavani dve glavni pripombi, ki ju je na Lukâcsevo Estetiko naslovila večina kritikov: da je razmeroma izolirana glede na druge velike tokove sodobne estetike in da v njej manjka posamična analiza nekaterih najbolj reprezentativnih umetniških dosežkov 20. stoletja. Na podlagi primerjave temeljnih tez Cro-cejeve, Heideggrove, Ingardnove, Gadamerjeve ali Adornove misli o umetnosti je mogoče dokazati, da ima Lukäcseva estetika svoje natančno določeno mesto v sodobni estetiki in da je njena izvirnost prav v njeni zmožnosti, da preseže protislovja med nekaterimi od teh smeri. Opozarjanje na Lukäcseva besedila in stališča o piscih, kot so Proust, Kafka, Musil, Joyce, Brecht ali Beckett, omogoči, da se razpršijo običajni predsodki glede njegovega odnosa do moderne književnosti in upoštevajo nujni odtenki, ki omogočijo pravičnejšo obravnavo. V končnih razmišljanjih je poudarjena moč Lukâcsevega stališča v odnosu do kritik, ki sta jih nanj naslovila Bloch in Adorno.