Abstract

V članku poskušam analizirati nekatere značilne diskurze posvečene »neuspehu avantgarde« ter tako osvetliti latentno strukturo zanikanja / potlačitve / izključitve, na kateri leži temelj zahodne moderne umetnosti, se pravi strukturo, ki je bila razvita kot druga plat samooblikovanja umetnosti v dobi, ko je nastal mit o njeni avtonomiji. Odkar so moderne »umetnosti« padle v rodovno kategorijo »Umetnost«, ta daje videz, da je postajala vedno bolj obrobna, da pa je hkrati pridobivala v zameno več privilegijev. Da bi se lahko vzpostavila v sublimiranem območju visoke kulture, je bila umetnost morda prisiljena zavreči vse, česar ni bilo mogoče udobno uskladiti z njeno samodefinicijo. Medtem ko so dualizem med »visoko« in »nizko« kulturo prenehali utemeljevati v realnosti, so izumili nov pripomoček, da bi zavaroval navidezne meje, ter da bi pospešil proces avtonomizacije umetnosti. Modernizem v tem primeru služi kot bolj izpopolnjen ter okrepljeni vzvod potlačitve; vsebuje tudi uporniško avantgardo, ki služi za začasno sprostitev potlačenega. Medsebojna povezanost med modernizmom in avantgardo se bo tako pokazala kot spopad med estetiko nadzora in estetiko anarhije.