Abstract

Ob problemu dispozicijskih lastnosti je v prispevku ontološkemu tipu časovnih izsekov, ki ji je zavezana Humova zavrnitev predstave nujne zveze, zoperstavljen tip ontologije, katere zadnje entitete so predmeti, ki vztrajajo in se spreminjajo skozi čas. Ta ontološka shema ima svoj kore-lat v pojasnjevanju s pomočjo narave predmeta; ker pa je le-ta specificirana z odzivi, nujnimi, da bi bil nekaj predmet določene vrste, se odnos med tem, kar je in njegovo vzročno učinkovitostjo izkaže za analitičnega. Tako prejme predstava nujne zveze tako ontološko kot epistemološko utemeljitev. Na koncu je nakazanih nekaj presenetljivih nehumovskih implikacij: navkljub nujni uveriženosti naravnih dogodkov ni mogoče z vso zanesljivostjo napovedati naslednjega dogodka, saj brez podatkov o tem dogodku samem ne moremo dokončno vedeti, za kakšne stvari gre; v vseh možnih svetovih vladajo enaki naravni zakoni, katerih sprememba bi imela za posledico razpad našega sveta; obstaja en sam možni svet, edina težava je v tem, da ne moremo vedeti, kateri.