Abstract

V prispevku poskuša avtor s historičnimi argumenti podkrepiti svojo interpretacijo Kantovega nauka o notranjem čutu, ki zagovarja strogi paralelizem med obema čutoma in empirično naravo vseh instanc zavesti. V ta namen najprej opozori, da v pismu Herzu iz leta 1772 Kant še ni znal zavrniti Lambertovega ugovora proti idealnosti časa, in postavi sklep, da se je ključni preboj zgodil šele po letu 1775. V drugem koraku je podrobneje predstavljena Tetensova teorija čutnega spoznanja, še zlasti njegova koncepcija notranjega čuta, kakor je podana v njegovem delu iz let 1776-1777. Avtor izpostavi naslednje poudarke: za Tetensa je značilna dosledna metodološka vzporednost pri obravnavi zunanjega in notranjega čuta; med samo danostjo vtisa v čutih in oblikovanjem ustrezne čutne predstave obstaja strukturni zamik, Tetens ga označi s parom Empfindung-Nachempfindung, ki se navezuje na razmerje pasivno-aktivno; kakor je spoznanje zunanjih predmetov odvisno od ustroja ustreznih organov zaznavanja, tako nam je tudi duša v notranjem spoznanju dana le kot pojav. Ker so to ravno ključne poteze Kantovega nauka, avtor v nasprotju z utečenim branjem postavi tezo, daje Kant svojo teorijo notranjega čuta v celoti prevzel od Tetensa.