Abstract
Avtor ugotavlja, da se je filozofija na Slovenskem v zadnjem desetletju zelo razvila tako po obsegu in poglobljenosti obravnavane tematike, kakor tudi po številu doma in v tujini objavljenih filozofskih razprav; še posebej je razveseljivo, da se postopoma izpolnjujejo vrzeli pri prevodih filozofske klasike. Vendar je po drugi strani slika sodobne slovenske filozofije daleč od popolnosti Atenske šole. Podobno kot v drugih evropskih kulturnih okoljih, je dandanes filozofija tudi pri nas razdeljena na več ločenih krogov, ki ne najdejo in tudi ne iščejo več medsebojne komunikacije, niti v smislu kritičnega ovrednotenja - kakor da bi filozofi pozabili, da je "logos vsemu skupen". Avtor predlaga večje sodelovanje med tremi glavnimi slovenskimi filozofskimi krogi: fenomenološkim, analitičnim in psihoanalitičnim.