Abstract

Prispevek se ukvarja z razmerjem med zgodovinsko pripovedjo in drugimi pripovedmi v okviru zlasti dveh novih paradigem: poudarjeno mesto pripovedi v novih vrstah zgodovine, kjer je imaginarij legitimni proučcvalni predmet in 2. vdor drugih ved v zgodovinsko vednost. Nato pregleda obravnave fikcije v modernem zgodovinopisju z opozorilom na koncept »analogije« in na kategorijo »quasi-intrige« pri P. Ricoeurju. Ta vmesni, a protislovni člen pripelje do Veynovega koncepta intrige v zgodovini kot značilne napetosti.