Marina Gržinić se v intervjuju s Klausom Theweleitom osredotoča na dve različni smeri razprave. Prva se nanaša na knjigo _Moške fantazije_. Leta 2027 se bliža 50. obletnica te vplivne psihoanalitične študije o psihi moških vojakov, natančneje pripadnikov Freikorps, ki so bile paravojaške skupine v Nemčiji po prvi svetovni vojni. Druga smer govori o nasilju na splošno, zlasti v kontekstu zgodovinskega nasilja, primer tega pa so dogodki v Abu Ghraibu leta 2004. Theweleitova analiza nasilja, predvsem skozi optiko njegove kritične teorije, ponuja (...) okvir za razumevanje teh dogodkov ne le kot osamljenih incidentov, temveč kot manifestacij globljih družbenopolitičnih in psiholoških tokov. Intervju preučuje številne ravni Theweleitovega dela in razmišljanja vse do danes ter se vrača k primerom zgodovinskega nasilja in njegovemu vplivu na sodobno družbo. (shrink)

In the interview with Klaus Theweleit, Marina Gržinić focuses on two distinctive lines of discussion. The first is on the book Male Fantasies. The 50th anniversary of this influential psychoanalytic study on the psyche of male soldiers, specifically the Freikorps, who were paramilitary groups in post-World War One Germany, is approaching in 2027. The second is about violence in general, particularly in the context of historical violence, of which the events at Abu Ghraib in 2004 are an example. Theweleit’s analysis (...) of violence, especially through the lens of his critical theory, provides a framework for understanding these events not just as isolated incidents but as manifestations of deeper socio-political and psychological currents. The interview examines many levels of Theweleit’s work and thinking from that moment until today, reflecting on and returning to instances of historical violence and their bearing on contemporary society. (shrink)

S pamfletom Avtoemancipacija! (1882), temeljnim besedilom zgodnjega judovskega nacionalizma, je Leon Pinsker po nekaterih argumentih uveljavil sionizem kot nemško govoreče in pišoče gibanje. Kmalu po izidu pamfleta je priznani jidiš pisatelj Šolem Jankev Abramovič objavil njegov prevod v jidiš (1884). V Abramovičevi različici so nemški oziroma zahodnoevropski politični in kulturni koncepti ter besednjak prirejeni vzhodnoevropskemu, judovskemu, jidiš govorečemu okolju, kar vključuje spremembe v besedišču, retoričnih strategijah in kulturnih referencah. Abramovič je pamflet predelal v skladu s svojim razmislekom o stiski (...) Judov v Ruskem imperiju in njeni mogoči nacionalistični rešitvi, s čimer se je ukvarjal tudi v svojih sočasnih romanih. V članku primerjam, kako so v obeh besedilih izraženi nekateri družbenopolitični koncepti, da bi ugotovil, ali Abramovič s svojo ideološko skepso prefinjeno priredi tudi vsebino nacionalistične teze. (shrink)

Ameriški bogovi (Starz 2017–2021) in Peščeni mož (Netflix 2022– ), dve izrazito gledljivi avdiovizualni seriji, sta priredbi priljubljenega romana Neila Gaimana (2001) in njegove predhodne serije stripov (1989–1996). Obe sta navdihnjeni s klasično in nordijsko mitologijo ter odražata razvoj kulturno in družbeno pomembnih tem, do katerega je prišlo med objavo njunih literarnih predlog in predvajanjem televizijskih serij. Zanimivo je, da priredba romana vključuje več olimpskih bogov, vendar zamolči vpliv Herodota. Po drugi strani je Peščeni mož v svoji televizijski različici, (...) natančneje v tu obravnavani zadnji epizodi prve sezone z naslovom Kaliopa, v prizorih spolne zlorabe precej manj grafičen; drastičnejše podobe prepušča gledalčevi domišljiji, a hkrati doseže še bolj izrazito empatijo do trpeče žrtve in ostro obsodbo storjene nezaslišanosti. (shrink)

Uvodno poglavje je pregled razprav o svobodi spod peresa določenih nevrofiziologov iz Nemčije. V tem okviru lahko pridemo do zaključka, da ni potrebna vrzel v vzročnosti narave, da bi lahko obstajalo nekaj takega kot svoboda. V tem oziru so Libetovi eksperimenti nekonsistentni. Svoboda je v bistvenem smislu prostost od določenosti volje po volji drugega. In svoboda ima enako kot človekova zavest bistveno družbeno formo. To pa še ne pomeni, da lahko podamo oris naravne zgodovine svobode, zgodovine, v kateri bi (...) neizogiben razvoj človeškega bitja in neomejena svoboda gibanja predstavljala bistveni razvojni fazi. Pričujoči članek je tako poskus razumevanja svobode v perspektivi zgodovine evolucije.In an introductory chapter I canvass a discussion concerning freedom which has been introduced, in Germany, by certain neurophysiologists. I conclude, with regard to this discussion, that no gap in the causality of nature is required in order for there to be freedom. In this respect, then, the Libet experiments prove inconclusive. Freedom is, essentially, freedom from the determination of one’s will by the will of others. And like human consciousness, freedom has an essentially social form. This, however, does not preclude that we may make a sketch of the natural history of freedom, a history in which the unfettered development of a living being and an uninhibited freedom of movement represent essential stages. This essay makes a case for placing the social and political understanding of freedom in the perspective of the history of evolution. (shrink)

Badioujevo zanimanje za Pascala je posledica načina, kako slednji misli skupaj um in vero, namesto da bi ju preprosto zoperstavljal. Um mora ne le spoznati svoje lastne omejitve, ampak tudi pripoznati presežek, ki deluje hkrati kot ovira in kot poriv njegovega delovanja. Badiou je očitno naklonjen pascalovskemu subjektu, ki veruje, ne da bi bila njegova vera zunanja in zoperstavljena umu. A vseeno se zdi, da Badiou spregleda poseben kontekst Pascalove misli in zato ostaja slep za problematičen značaj pascalovskega, s tem (...) pa tudi svojega lastnega militantnega subjekta. Na kratko rečeno: politični militant zase morda misli, da je subjekt postopka resnice, a da bi to naposled tudi postal, se bo moral izogniti vsaj temu, da postane objekt temačnega, okrutnega in nehvaležnega Boga. Tu nam prav Lacanovo branje Pascala omogoči izdelati bolj rafinirano teorijo subjekta, ki je hkrati svarilo pred krščansko, »perverzno« eksploatacijo tega subjekta. Sodoben primer tovrstne eksploatacije je mogoče videti v neoliberalizmu, ki od nas pričakuje, da dejansko ljubimo sistem, ki nam v zameno ne dolguje ničesar. (shrink)

Prispevek obravnava nekatere pojme politične filozofije Clauda Leforta. Pokazati želi, da za rekonstrukcijo politične filozofije, ki se je loteva Lefort, ni toliko konstitutiven njen prelom z znanstvenim diskurzom, ampak vse prej pojem simbolnega, ime za družbeno, ki je zavezano razliki in delitvi.

Hannah Arendt v svoji interpretaciji Kantove teorije »razsodne moči«, le-to vzame iz njenega prvotnega sobesedila, razmisleka o dobrem in lepem, ter ji podeli politični pomen. Po eni strani Kantov pojem »reflektirajoče razsodne moči« Arendtovi omogoči prikaz določene nujnosti v politični presoji, za katero je značilno, da se vedno odvija v singularnih okoliščinah in se ne more sklicevati na nobeno vnaprejšnje, univerzalno ali splošno merilo. Po drugi strani Arendtova interpretira »nezainteresirano ugajanje«, ki je pri Kantu predpostavka za estetsko sodbo, (...) kot nujni pogoj teoretičnega motrenja zgodovine. Pomembni interpreti, kot sta Beiner in Vollrath, so na osnovi tega trdili, da gre za protislovje. V svojem besedilu želim pokazati, da se to protislovje razreši v »hermenevtični etiki«, ki jo je možno pokazati v delih Hannah Arendt, celo v najbolj zgodnjih.Hannah Arendt’s interpretation of Kant’s conception of the »power of judgment« extracts this faculty from its intended context, considerations of the beautiful and of nature, and grants it a political significance. On the one hand, Kant’s conception of a »reflective power of judgment« offers Arendt the possibility of referring to a certain necessity in political judgments; judgments which always take place under singular conditions and which cannot presume a universal or general measure. On the other hand, Arendt interprets »disinterested pleasure«, which is for Kant a presupposition of aesthetic judgment, as a necessary condition for theoretical considerations of history. Between these two aspects of Arendt’s Kant interpretation, important scholars, such as Beiner and Vollrath, have claimed to find a contradiction. In my article I would like to show that this contradiction is dissolved by way of a »hermeneutical ethics«, which can be identified throughout the work of Hannah Arendt, even in its earliest forms. (shrink)

Članek obravnava Perelmanovo teorijo racionalne argumentacije z gledišča političnega diskurza in njegove vloge pri konstituciji skupnosti in njene identitete. V prvem delu analizirmo dve »formuli« komunikacije, kot ju ponujata politični diskurz in racionalna argumentacija, v luči pojmov homonimije in homologije, ki ju razumemo kot predpostavki za konsenz. V drugem delu pa obravnavamo etične in juridične implikacije Perelmanove konceptualizacije konsenza, pri čemer razkrijemo skrito platonovsko in aristotelovsko dediščino, ki postavi pod vprašaj Perelmanov poskus utemeljiti svojo »novo retoriko« v retorični in (...) sofistični tradiciji. (shrink)

Spol povzroča številna nelagodja (v obliki neugodja, neprijetnosti, zadrege, nerodnosti, vznemirjenja) v družbi. S to preprosto tezo avtorica naslavlja problem spola—butlerjevsko “težavo s spolom”—kot obliko kulturnega nelagodja. Že v času prelomnih in pot utirajočih si ženskih, feminističnih, gejevskih in lezbičnih gibanj je spol, takrat prvenstveno ženski spol, povzročil kulturno vznemirjenost patriarhata tedanjih družb in jo povzroča še danes. Toda z nedavnim transspolnim gibanjem je to nelagodje v zvezi s spolom dobilo popolnoma nove razsežnosti, vključno s pretvorbo spola v nekakšno alarmantno (...) družbeno vprašanje, strah vzbujajočo globalno fantazmo in nadležno vseprisoten konflikt ne le v širši družbi, ampak tudi v akademskem svetu. Tovrstnega kulturnega nelagodja spola se tu lotevamo z dveh zornih kotov, skozi teorijo spola in prakso spola. Način, na katerega lahko subverzivna teorija spola sproži kolektivno nelagodje, tudi če je slednje lažno proizvedeno, umetno vsiljeno in manipulativno orkestrirano, je prikazan na primeru zlorabe teorije spola Judith Butler s strani antigenderistov, kar zgovorno izdaja njihov namen, tj. škodovati transspolni, interspolni in spolno nebinarni skupnosti ter zavreti njena prizadevanja za družbeno, politično in pravno priznanje ter temeljno emancipacijo na ravni človekovih pravic. Način, na katerega lahko transgresivna praksa spola sproži odnosno nelagodje v vsakdanjih medčloveških stikih, je ponazorjen z avtoričino lastno življenjsko ≫zgodbo spola≪ v obliki kratke avtoetnografije nelagodja spola, ki nakazuje na problem globokega spolnega binarizma, esencializma, primordializma, perenializma in naturalizma, ki povsem spontano in nerefleksivno prežema vse naše misli, besede, dejanja, odnose, institucije in kolektive. (shrink)

O Katulu vemo zelo malo zanesljivega in celo večino tega je treba razbrati iz njegovega lastnega literarnega dela. To je vedno tvegan pristop, ki mu kritika danes večinoma nasprotuje (četudi je kritika vedno spremenljiva in znaki teh sprememb so že v zraku). Toda po drugi strani vemo kar precej o zadnjem stoletju rimske republike, o času torej, v katerem je Katul preživel svoje kratko, a intenzivno življenje, in o številnih javnih osebnostih, tako iz sveta književnosti kot politike, ki jih je (...) štel med svoje prijatelje ali sovražnike. Tako kot Byron, ki je bil Katulu v nekaterih pogledih podoben, se je gibal v krogih visoke družbe, imel je radikalna stališča, ne da bi se aktivno politično udejstvoval, ter je pisal poezijo, ki daje vtis, da je nastala kot odziv na družbeno dogajanje, literarne tokove ali zasebne škandale takratne aristokracije. (shrink)

Avtorica obravnava aktualne razprave o modernizmu in postmodernizmu z vidika projekta radikalne demokracije. Dokazuje, da zavračanje moderne racionalistične univerzalistične epistemologije ne pelje nujno v politični konserva-tivizem. Nasprotno, kritika te epistemologije odpira možnosti za artikulacijo projekta radikalne in pluralne demokracije. Avtorica označuje ta projekt kot nadaljevanje demokratične revolucije s pomočjo postmodernistične kritike.

Se fondant sur une analyse méta-éthique anti-cognitiviste et un concept anti-subjectiviste de « réalité », Hägerström contestait la prétention de la théorie juridique traditionnelle, particulièrement le positivisme juridique, à être une science du droit au motif que les entités auxquelles elle se réfère ne sont pas réelles. Olivecrona a su prolonger cette thèse tout en la nuançant. En adoptant un point de vue socio-psychologique, il a construit une théorie réaliste du droit susceptible, à la fois, de mettre en évidence les (...) phénomènes psychiques et linguistiques qui sont au fondement de nos idées de droits et de devoirs, de déterminer les fonctions que ces idées exercent dans la société et d’identifier la façon dont elles influencent nos conduites. (shrink)

Based on a non-cognitivist meta-ethical position and an anti-subjectivist concept of “reality”, Hägerström questioned the pretension of traditional legal theory, especially legal positivism, to be a science of law, because the entities to which it refers are not real. Olivecrona succeeded in pursuing such a thesis while he tempered it. Taking a socio-psychological approach, he offered a realistic theory of law which is able to emphasize psychical and linguistic phenomena lying at the root of our ideas of rights and duties, (...) which determine what functions they serve in society and how they affect our conduct. (shrink)