This article addresses the question of when German was replaced by Slovenian in parish chronicles. It also tries to show in which chronicle genres this happened earlier and in which later. For this purpose, a wider range of chronicle texts, including announcement books, has been considered. In the announcement books, the parish priest or his deputy communicated to his congregation messages that were intended for all and therefore had to be understood by all. Since the vast majority of the faithful (...) understood only Slovenian, the various types of direct announcements had to be delivered in Slovenian; however, the written basis for these oral messages remained in Ger­man for a long time. Three types of sources support our account of the gradual rise of Slovenian in church chronicles, and they simultaneously represent the three stages of the transition from German to Slovenian: 1) Slo­venian marriage announcements of the Ljubljana cathedral parish of St Nicholas for the period 1737–1759. 2) Entries in the announcement book of the Franciscans in Ljubljana for years 1831–1835, where one finds the earliest parish announcements in Slovenian, according to current research. 3) The Dovje - Mojstrana parish chronicle, recorded successively by parish priests Janez Ažman and Jakob Aljaž between 1878 and 1925, where one can observe the transition from German to Slovenian. In contrast to announcement books, which speak about upcoming events, parish chronicles in the true sense of the word contain information about events that have already taken place and are situated in the narrator’s past. An even earlier source of this kind – the earliest known example so far – is the chronicle of the parish of St Daniel above Prevalje, where the vicar Jožef Skrbinc used Slovenian as the only language of the chronicle from as early as 15 August 1873. (shrink)

Članek podaja pregled tistih delov kronike patra Mavra Fajdige Bo­snia seraphica seu cronologico-historica descriptio provinciae Bosnae dein Bosnae-Croatiae nunc s. Crucis Croatiae-Carnioliae, ki omenjajo knjige in knjižnice. V prvem poglavju je predstavljena provincialna bibliografija oziroma seznam frančiškanskih avtorjev ter njihovih znanstveno-literarnih dosežkov v tiskani in rokopisni obliki. Drugo poglavje predstavlja zapis o zgodovini ter gradnji in opremljanju lju­bljanske frančiškanske knjižnice, tretje poglavje pa našteva preostale omembe knjig oziroma knjižnic v kroniki. V zaključkih je kratka analiza odlomkov, posvečenih pisni dediščini (...) in redovni intelektualni zapuščini v Fajdigovi kroniki. (shrink)

Tako kot se slovenski prostor ne more pohvaliti z množico srednje­veških analov in kronik, bera teh tudi za zgodnji novi vek ni velika. Za mesta velja to zlasti, ko je govor o mestnih analih ali kronikah, ne o vseh tovrstnih dokumentih, ki so nastali v mestnih okoljih. Glede na to, kakšni razlogi so mestnim predstojništvom narekovali zapi­sovanje dogajanj, ne preseneča, da poznamo zelo malo sistematično nastalih zapisov o spomina vrednih dogodkih kot takih. Nastalo jih je vsekakor več, kot jih je (...) preživelo do časa, ko so postali predmet zanimanja ohranjevalcev pričevanj o preteklosti in njenih preuče­valcev, pri čemer je neugotovljivo količinsko razmerje med nastalim in ohranjenim gradivom. Na obstoj nekaterih (proto)analov lahko sklepamo iz njihove instrumentalizacije. Ko so mesta višjim oblastem poročala o svojih tegobah in nanje naslavljala prošnje, so naštevala z letnicami in deloma tudi datumi podprte nesreče in druge dogodke. Neke vrste analov oziroma zapisov lokalnozgodovinskih dogodkov sta prejkone premogli tudi tisti dve kranjski mesti, Novo mesto in Kamnik, ki sta se polihistorju J. V. Valvasorju leta 1680 edini odzvali na njegovo tiskano okrožnico. Ni dvoma, da je le redkokatero kranjsko mesto v njegovem času prakticiralo pisanje kronike ali analov, kot jih je poznal poznejši čas. Ohranil se ni noben tak zapis v obliki samostojnega dokumenta niti ni potrjen obstoj česa takega, na kar bi nedvoumno kazali viri. Tudi za Ljubljano imamo samo dve rokopisni kroniki, ki sta delo zasebnikov iz 17. in zgodnjega 18. stoletja. Tako poznamo od mestnih analov, nastalih v mestnih pisarnah, le anale mesta Krško (1601–1646), raztresene na več mestih po t. i. mestni knjigi, in izvlečke iz analov mesta Kostanjevica (1617–1686). V obeh primerih je šlo pretežno za osebno iniciativo in delo mestnih pisarjev, obakrat dolgoletnega pisarja. Krška mestna knjiga je nazoren primer postopnega nastajanja analov v knjigi, ki ni bila namenjena samo tej zvrsti zapisov, kostanjeviški izvlečki pa so primer instrumentalizacije tovrstnih pisnih pričevanj. Slednji so se ohranili v dveh različicah, namenjenih praktični rabi – nadrejeni oblasti prikazati razloge za slabo stanje mesteca. Tako krški kot kostanjeviški mestni anali so pritegnili pozornost že sredi 19. stoletja. V pričujočem prispevku so v integralni obliki objavljeni v slovenskem prevodu. (shrink)

K.E. Løgstrup opholdt sig i begyndelsen af 1930'erne i Tyskland og fulgte Martin Heideggers pronazistiske forelæsninger om sandhedens væsen i det skæbnesvangre år 1933. Da Løgstrup vendte hjem til Danmark, skrev han i 1936 tre kronikker i Dagens Nyheder om udviklingen i Tyskland. I den første kronik undersøger Løgstrup forholdet mellem Heideggers filosofi og nazismen: Er Heidegger nazismens filosof, eller er det snarere Hitler? I de øvrige to kronikker analyserer han fænomenet førerskab i forhold til dels det nazistiske diktatur, dels (...) det danske folkestyre: Udgør det politiske førerskab et ønskeligt alternativ til demokratiet med dets "Partikævl"? I denne bog belyser 12 bidrag den historiske, filosofiske, teologiske og biografiske baggrund for kronikkerne, der for nyligt var genstand for en ophedet debat. De undersøger Løgstrups stillingtagen til det nazistiske førerskab: Tilsluttede han sig det, sådan som Heidegger gjorde i en periode, fremstillede han det blot, eller lagde han afstand til det? Dermed kaster bidragene lys over den unge Løgstrups tænkning og giver et nuanceret indblik i mellemkrigstidens åndshistoriske og politiske situation, hvor Europas unge demokratier blev udfordret af forskellige former for autoritær førerdyrkelse. Løgstrup drøftede alternativet mellem førerskab og folkestyre. Kronikkerne kan derfor også i dag minde os om, at demokratiets legitimitet til stadighed må forsvares over for truslen fra autoritære styreformer og magtbegærlige demagoger. (shrink)

İlimler, sanatlar ve mesleklerin mazisi tarihe konu olduğu gibi, tarih de farklı sahalara mensup kimseler tarafından kaleme alınmıştır. İslam toplumunda 3./9. yüzyıldan itibaren tıp ve tabipler tarihine dair eserler yazılmaya başlamıştır. Öte yandan, tabiplerin de çağının tanığı olarak tarih yazdıklarını görmekteyiz. İslam dünyasında tabiplerin tarih yazıcılığının ilk örneklerine Abbâsî Devleti’nde rastlamaktayız. Saray tabipleri halifelerin ve devlet ricalinin tedavisiyle vazifeli iken, aynı zamanda siyasi ve toplumsal hadiselere de bizzat yakından şahit olmuşlardır. Bu tabiplerden bazıları gördüklerini rivayet ederek tarih yazımına dolaylı yoldan (...) katkıda bulunmuş, bazıları ahbâr veya kronik türünden eser yazarak çağını kayıt altına almış, bazıları da hatırat kaleme alarak müşahedelerini gelecek nesillere aktarma yolunu seçmiştir. Bu araştırmada Abbâsî Devleti’nin ilk iki asrında sarayda tabip olarak hizmet etmenin yanı sıra tarih eseri yazan şahsiyetler tespit edilmeye çalışıldı. Bu tabiplerin dönemin tarih yazıcılığına ne tür katkı sağladıkları, kaleme aldıkları tarih eserlerindeki hususiyetler ve Abbâsî sarayında istihdam edilen tabiplerin gündelik yaşamlarının öne çıkan yönleri ele alındı. Özellikle Abbâsî sarayı tabiplerinden Huneyn b. İshak’ın tarihe kaynaklık eden hatıratı ve Sâbit b. Sinân’ın kroniği üzerinde duruldu. (shrink)

Jožef Kalasanc baron Erberg (1771–1843), bogat zbiratelj in mecen, ki je imel povezave s samim dunajskim cesarskim dvorom, je zadnja leta svojega življenja preživel v prostovoljni osami v svojem dvorcu v Dolu pri Ljubljani. Vseeno je hotel biti obveščen o dogajanju, zato je kot informatorja najel stotnika avstrijske vojske po imenu Franc Franz (1779–1840), ki je upokojenska leta preživljal v Ljubljani. Franz je tako Erbergu med letoma 1832 in 1840 skorajda vsakodnevno pošiljal pisma in na ta način ustvaril nekakšno kroniko (...) bidermajerske Ljubljane. Čeprav ob omembi kronik običajno ne pomislimo na pisma oziroma korespondenco, lahko Franzevo korespondenco uvrstimo med vire kronikalnega značaja, saj gre za tekste v vezani obliki, ki prinašajo zgodovinsko pričevanje o dogajanju v določenem prostoru in so ve­likokrat zaznamovani z osebnim pogledom pisca. Vsebinsko gledano je v Franzevih pismih Erbergu največ lokalnih novic o Ljubljani in njenih prebivalcih, pretežno o ljubljanski visoki družbi (plemstvo in visoko meščanstvo), ki jo je Erberg poznal osebno, pa tudi sam Franz se je gibal v njej in je lahko poročal iz prve roke. Nižji sloji so omenjeni redkeje, ponavadi v povezavi s kakšnimi nesrečami, zločini ali nasilnimi smrtmi. Franz je obširno poročal o boleznih, družabnih prireditvah v Ljubljani, gledaliških predstavah, s pomočjo dopisnikov iz tujine pa je poročal tudi o dogajanju iz drugih delov monarhije. Če torej vsebino Franzevih pisem povzamemo s časopisnimi rubrikami, lahko rečemo, da je v njih veliko kulture, družabnega življenja, rumenega tiska in črne kronike, precej manj pa je politike, sociale in gospodarstva. (shrink)

Perjumpaan Fransiskus Assisi dengan Sultan al-Kamil di tengah ko- baran perang salib akhir-akhir ini mendapat banyak perhatian dari pel- bagai macam peneliti (Hoeberichts 1997; Warren 2003, Tolan 2007, Moses 2009). Yang terakhir, Paul Moses—seorang Guru Besar Jurnalistik di Brooklyn College, New York— melakukan investigasinya sendiri dan menulis suatu buku yang sangat menarik dan aktual, seperti yang boleh diharapkan dari seorang pakar komunikasi. Landasan penting penelitian Moses adalah evaluasinya yang kritis terhadap sumber-sumber. Ia mengemukakan bahwa sumber-sumber tertua tentang peristiwa ini (Jacques (...) de Vitry, dan sebuah kronik yang anonim, keduanya saksi mata perang salib kelima itu) memberi gambaran lebih damai tentang perjumpaan ini ketimbang riwayat-riwayat hidup Fransiskus yang kemudian (Celano, Bonaventura, dll.) yang menggambarkannya sebagai misi yang konfrontatif, berusaha mempertobatkan Sultan untuk mencari kemartiran. Adalah Konsili Lateran IV (1215) dan Paus Innocentius III (1198-1216) serta penggantinya, Paus Honorius III, yang pada masa itu membangkitkan semangat untuk perang salib kelima guna merebut kembali Yerusalem yang belasan tahun sebelumnya direbut dari tangan penguasa Kristen oleh Salah ad-Din (Saladin), paman Sultan Malik al- Kamil. Kendati keluarga Sultan sudah memberitahukan bahwa Sultan bersedia menyerahkan kembali Yerusalem demi persetujuan damai, pihak Paus dan raja-raja Barat tetap mengobarkan semangat perang dan mengumpulkan pasukan. Menurut Moses, Fransiskus, dan saudara- saudaranya diharapkan oleh Gereja ikut mewartakan perang suci, tetapi ia memilih membawakan Injil ke seluruh Eropa, tidak terkecuali juga ke wilayah-wilayah Muslim. Serangan pasukan salib ke Kesultanan Mesir dimulai dari kota pela- buhan Damietta di delta Sungai Nil. Tawaran damai Malik al-Kamil, Sultan Mesir yang dikenal bijaksana dan juga moderat terhadap umat Kristiani di Mesir, kembali ditolak oleh Kardinal Pelagius, utusan Paus dalam perang salib kelima ini. Fransiskus datang ke camp crusaders pada Agustus 1219 dan memberi peringatan kepada para crusaders bahwa serangan mereka akan gagal, tetapi ia ditertawakan. Lalu pada September 1219 ia memutuskan untuk mencari jalan lain dengan menyeberangi lini permusuhan dan mendatangi Sultan al-Malik, tidak sebagai utusan tetapi hanya dengan pengetahuan Kardinal Pelagius menggambarkan Sultan al-Kamil sebagai binatang buas. Sebagai anak zamannya, Fransiskus ingin menciptakan damai dengan mewartakan Injil kepada Sultan. Hal itu tampaknya dilakukannya dengan cara yang khas, sebab dalam sumber tertua dikatakan bahwa Sultan mendengarkannya dengan penuh perhatian, dan memperlakukan Fransiskus sebagai tamu terhormat selama beberapa hari. Menurut Moses, Sultan mungkin terharu bahwa ada orang Kristiani yang berbeda dengan para agresor rakus yang ia kenal dari perang salib. Al-Kamil yang dikenal terbuka untuk Sufisme mungkin juga suka mendengarkan Fransiskus, karena Fransiskus terkesan mirip dengan seorang Sufi. Di lain pihak, Fransiskus juga terkesan dengan apa yang ia lihat, misalnya cara pasukan Muslim menjawab panggilan untuk berdoa............................................................... Kenyataan asli menurut Tolan ialah bahwa Fransiskus ingin menjalankan hidup rasuli sampai dengan mahkotanya, kemartiran, yang dapat ia peroleh dengan pergi mewartakan Injil kepada Sultan. Ini memang gam- baran yang jelas ada dalam biografi-biografi Celano dan Bonaventura, te- tapi tidak muncul dalam kronik-kronik lebih tua dan konteks hidup Fran- siskus sendiri. Kelemahan karya Tolan ialah bahwa ia kurang kembali kepada tulisan-tulisan Fransiskus sendiri dan riwayat hidupnya, seperti yang dilakukan secara mengesankan oleh Moses yang berhasil memper- lihatkan dalam konteks hidup Fransiskus suatu penolakan terhadap pe- rang, pewartaan damai, penghargaan terhadap praktik doa Islam, dan cara misi baru; yang semuanya harus dijadikan patokan untuk interpretasi per- jumpaan Fransiskus dengan Sultan. Tolan gagal melihat tema damai dalam riwayat hidup dan tulisan-tulisan Fransiskus itu, dan dengan demikian juga tidak mengakui adanya sesuatu yang inspiratif dalam peristiwa perjumpaan itu untuk hubungan Muslim–Kristiani masa sekarang. Sebaliknya, ia agak keras menolak interpretasi sejumlah peneliti dan gerakan damai sejak akhir abad ke-20 yang melihat misi Fransiskus sebagai misi damai dan menemukan dalam Fransiskus suatu model untuk menolak kekerasan perang dan mencari pendekatan baru, khususnya dalam hal ketegangan antaragama. Kelemahan karya Tolan ini sangat tampak justru dalam perbandingan dengan karya Moses, yang tidak mendiskusikan Tolan sebab terlambat menerimanya. Buku ketiga, St. Francis and the Conversion of the Muslims, karya Frank M. Rega, amat berbeda dengan kedua studi ilmiah di atas. Dengan tidak kritis sedikit pun, Rega menggabungkan semua yang bagus-bagus dalam pelbagai versi—dari kronik-kronik paling awal sampai ke legenda- legenda yang sangat kemudian—tentang perjumpaan Fransiskus dengan Sultan itu. Tanpa membedakan pelbagai versi dan bertanya tentang latarbelakang dan tujuan masing-masing, seperti dilakukan Tolan, Rega menciptakan suatu versi gabungan yang agaknya akan disukai oleh pembaca Katolik yang saleh dan konservatif (yang memang dilayani oleh penerbit Tan Books), tetapi tidak bernilai bagi seorang peneliti yang ingin menyingkapkan maksud Fransiskus sendiri dan sumber-sumber masing-masing; dan sangat mengecewakan pembaca kritis sekarang yang mencari ilham dalam adegan ini bagi masalah-masalah dunia sekarang. Cerita legendaris Rega yang penuh triumfantalisme yang hampir-hampir yakin bahwa Sultan bertobat dan dibaptis menjelang kematiannya, tentu lebih mengganggu hubungan Kristen dan Muslim sekarang daripada membantu menemukan suatu pendekatan baru. (Martin Harun, Program Studi Ilmu Teologi, Sekolah Tinggi Filsafat Driyarkara, Jakarta). (shrink)

This article provides a detailed overview of the chronicle texts produced under the auspices of the former Jesuit College in Ljubljana, which was active in 1597–1773. These include Jesuit yearbooks, diaries, and congregational books; at a pinch, the transcription of documents of the Jesuit College in Ljubljana could also be included. The first part of the paper presents the surviving yearbooks, namely the first and the third part of the yearbook of the Jesuit College in Ljubljana. The first part of (...) the yearbook (Historia annua Collegii Societatis Iesu Labacensis) contains the history of the college in the years 1596–1691, the second part is lost, and the third part (Annua collegii Labacensis) describes the events in the college in the years 1722–1773. The second part of the paper outlines the surviving Jesuit diaries, namely 9 manuscript vol­umes of the Diary of a College Minister (Diarum p. ministri, 1651–1772) and one manuscript volume of the diary of the school prefecture, i.e. the Jesuit gymnasium in Ljubljana (Diarium praefecturae scholarum, 1650–1718). The third part of the paper consists of the preserved registration books (i.e. matricula) of the congregations that operated within the Jesuit College in Ljubljana (Congregation of the Assumption of Mary, Congregation of Mary Immaculate and Congregation of the Death Struggle of Christ). The final part of the paper draws attention to the importance of the preserved transcriptions of the documents of the former Jesuit archives in Ljubljana, which have been preserved in the so-called archive book (Liber archivii collegii Labacensis S. I.). (shrink)