Abstract

Raziskujemo povezave med pojmi javnosti, demokracije, sofizma in filozofije. Prek rekonstrukcije okoliščin, znotraj katerih je nastala filozofija v maloazijskih kolonijah, je mogoče opaziti, da se ne vzpostavi v kontinuiteti, temveč kot reakcija na pogoje svojega nastanka. Trdimo, da je glavni zunanji organizacijski princip filozofske resnice aristokratski resentiment, in to ravno v historičnem trenutku odprtja javnega prostora debate in argumenta, laične religije in odsotnosti vladarja. Na tej podlagi razložimo rojstvo ontologije pri Parmenidu ne kot ekstatično doživetje biti in izvorno eksistencialno občutje prednosti biti pred ničem, temveč kot ontologizirani in hipostazirani poskus nevtralizacije gramatikalne negacije, kot poskus potlačitve malega »ni«, ki postane v času porajajočega sofizma družbeno nestabilna in napeta forma.