Abstract

Medtem ko se možnost in stvarnost običajno jemljeta kot kategoriji bivajočega, pa v pričujoči razpravi poskušamo izpostaviti možnost in dejanskost kot določili bivanja s samolastno vrednostjo. V prvem delu razprave je, izhajajoč iz Heideggrovih predavanj o Metafiziki Č, 1-3, prikazana Aristotelova teorija možnosti. Možnost, dýnamis je tako zmožnost odpora kakor zmožnost delovanja: zmožnost je aktivna in pasivna. Toda možnost ni nekaj, kar bi bilo nič, če ni v dejavnosti, temveč ima svoj lasten način biti. Možnost je “dejanska” tudi na način imetja. Možnost tudi ni nekaj le glede na gibanje, temveč je tudi način biti. V drugem delu razprave je prikazana Aristotelova teorija stvarnosti oz. dejanskosti. Čeprav sta možnost in dejanskost določili biti, ki sta dobljeni ob stalnem pogledu na fenomene gibanja, spreminjanja in postajanja, pa nimata le fizikalnega pomena, marveč tudi metafizičen pomen. Dejanskost je predvsem izvorno prisostvovanje stvari tu – tň hypárchein – v njeni dovršeni obliki, kar Aristoteles imenuje enérgeia in entelécheia. Nekaj pa ne obstaja le tedaj, kadar je v snovi, temveč tedaj, kadar je “v obliki”. Stvar kot dejanskost je resnična izvorna prva bitnost, “prva substanca”, prisostvujoča v ustvarjalni mirnosti biti. Filozofem o prednosti dejanskosti pred možnostjo zagotavlja gibljivost bitnosti, ne da bi proces postajanja zatonil v nebit. Aristotelova teorija možnosti in dejanskosti omogoča razumeti bit kot življenje v vseh njegovih manifestacijah, od življenja narave do božanskega življenja “duha”.