Abstract

Po eni strani je metafora predmet znanstvenega proučevanja, sama pa nima avtonomne pravice biti sredstvo znanstvenega postopka. Ker pa vendar je takšno sredstvo, se zastavlja vprašanje, kako funkcionira znotraj znanstvenega besedila, oziroma ali metafora pripada zgolj področju rabe. Iz teh izhodišč se na ravni marksizma pokaže, da so tu metafore v rabi na dvojni način — kot operativni koncept, kadar se marksizem vzdržuje na ravni teorije in kot prispodoba, kadar gre za »revolucionarno teorijo spreminjanja sveta«. Zato se metafora najpogosteje uporablja v vizionarskih besedilih — je domorodna oblika vseh utopizmov; uporablja se za šok-podkrepitve: za razreševanje in proizvajanje paradoksov.