Abstract

Natančnejše opazovanje sodobnih urbanih aglomeracij zahteva od načrtovanja in oblikovanja, da ponovno premislijo lastna pojmovanja urbanega kot fiksne, teleološke in univerzalno posplošljive forme. Kontingenca, ki vznikne kot konstitutivni resurs mesta, potemtakem zahteva ponovni premislek epistemologije urbanega. Vtem ko se konceptualno uokvirjenje premakne iz razumevanja mesta kot objekta k interpretaciji mesta kot procesa, poudarek ni zgolj na analizi zgrajenih struktur, temveč tudi na urbanih praksah. Na takšnemu ozadju esej predlaga drugačno branje urbane prakse, s tem da odvrne pozornost od vsakršnega substancializma akcije in jo obrne k njenim konstitutivnim učinkom. Opirajoč se na takšno branje, lahko trdimo, da so se pogoji načrtovanja in arhitekture spremenili. Njihova vloga ni ponuditi odločitve in inherentno nove tabula rasa načrte, temveč vse prej pozorno preiskati urbane prakse v kontingentnih situacijah. V skladu s takšnim opažanjem je moj argument, da lahko urbane prakse v bistvu beremo kot tehnologije improvizacije. V tem kontekstu termin tehnologija improvizacije označuje poskus premika od splošno veljavnih smeri delovanja in načrtovanih strategij k vključevanju »v urbane situacije«.