Markomanske vojne so bile največji in najobsežnejši oboroženi spo­pad rimske vojske in barbarskih plemen ob osrednjem Podonavju – Markomanov, Kvadov in Sarmatov skupaj s še drugimi plemeni. Vojne z germanskimi plemeni so svoje prve kali kazale že v obdobju Antonina Pija, miroljubnega predhodnika Marka Avrelija, ki je težnje uzurpatorjev skrbno umirjal s konsistentnim pacifizmom. V Panonijo so prihajala poslanstva germanskih kraljevin izza Donave, ki so vznemirjala z vestmi o premikih barbarskih ljudstev s severa. Trgovanje barbarskih ljudstev z rimskimi državljani na (...) mejah rimske države in migracije v germanskem bazenu plemen so v pasu ob limesu predstavljali težnje le-teh po dodatnem habitatu znotraj imperija. Apijan piše, da so poslanstva teh plemen prišla celo v Rim k cesarju Antoninu Piju in ga prosila za sprejem v imperij. Kontinuirani pritiski so eskalirali najverjetneje v l. 166, ko je bil velik del rimske garnizije stacioniran na vzhodni meji v boju s Parti. Limes je bil v tem obdobju slabo zavarovan, saj so bile čete legij, stacioniranih od Rena do Donave, poslane na fronto s Parti. Kljub prizadevanju cesarskih namestnikov v obeh Panonijah, da bi preprečili izbruh vojne na utrjeni državni meji z Donavo, je barbarom uspel preboj čez limes in posledično prodor vse do Akvileje in Opitergija. Boleča zavest o ranljivosti Italije, ki jo je avgustejski mir (Pax Romana) uspaval za več rodov, je prinesla nagel zasuk v obrambi. Pričujoče besedilo pretresa dva glavna vira za dogodke med germansko-sarmatsko vojno in postavlja vprašanja o odsotnosti omemb pomembnega obrambnega sistema, t.i. »Pre­tenture Italije in Alp«. (shrink)

U poslednjih nekoliko dekada vise studija posvecenih percepciji novorodjencadi je ukazalo na to da cak i tek rodjena deca jesu osetljiva na nacin na koji se objekti pokrecu i na prirodu njihove interakcije. Da bi objasnili ranu pojavu ovakve osetljivosti na kauzalne odnose neki psiholozi zastupaju stanoviste da postoji urodjeno znanje vezano za objekte. Cilj ovog rada je da preispita ovakva nativisticka objasnjenja tako sto ce da preispita da li ova objasnjenja ispunjavaju uslove koji svaki mehanicisticki model mora da ispuni (...) da bi bio uspesan. Craver je razvio nekoliko takvih kriterijuma kao i distinkciju izmedju odgovarajuceg mehanicistickog modela i mehanicisticke skice. Moj cilj je da pokazem da nativisticki modeli razvoja ne ispunjavaju ove kriterijume. Prvo, ti modeli samo delimicno a ne u potpunosti opisuju fenomen. Drugo, nativisti ukljucuju u opis fenomena odredjenu teoriju percepcije koja zahteva dodatnu empirijsku evidenciju i ne moze biti bezrezervno prihvacena kao tacna. Ja cu takodje argumentovati da je urodjeno znanje dobar kandidat za ono sto Craver naziva?praznim terminom? i da ce najverovatnije biti napusten. Novija istrazivanja koja su ispitivala intersenzornu percepciju ukazuju na to da je mehanizam odgovoran za rano opazanje kauzalnih odnosa najverovatnije deo nase najosnovnije fiziologije i da kao takav ne ukljucuje sofisticirane kognitivne strukture niti urodjeno znanje. Takodje, ova istrazivanja ukazuju na to da je standardna debata izmedju nativista i empirista pogresno postavljena i da bi je trebalo napustiti. (shrink)

In this paper, we will question Heisenberg’s claim that the unpredictability of the experimental findings of quantum physics also affects the self-evident attitude about the universal and necessary nature of the principle of causality. We will try to answer the aforementioned problem by confronting Heisenberg’s criticism of Kant’s position on the universal and necessary/absolute nature of the principle of causality with Kant’s distinction between perceptual and experiential judgments. The distinction between perceptual and experiential judgments reveals that even in Heisenberg’s experimental (...) results that indicate the smallest degree of expectation, predictability, or uniformity of natural events, universal and necessary conditions of knowledge to which Heisenberg denies absolute value still preexist. (shrink)