Članek obravnava italijanski projekt “Ilioupersis: Epski arhetipi,” ki raziskuje večplastni koncept vojnega nasilja v različnih kulturah v zgodovini ter raziskuje njegovo predstavitev v različnih sferah umetnosti, kot so literatura, likovna umetnost in film. S seminarji, konferencami in javnimi nastopi želi projekt okrepiti državljansko zavest in kolektivni spomin, zlasti s poudarkom na padcu Troje kot univerzalnem simbolu nasilja in njegovih posledic. Z velikim poudar­kom na vključevanju mlajših raziskovalcev in vključevanju skupnosti si projekt prizadeva spodbujati skupno zgodovinsko in kulturno zavest o temah (...) vojnega nasilja. Poleg tega raziskuje transformativno moč športa kot simbola miru in sodelovanja ter išče vzporednice med antičnimi športnimi ideali in sodobnimi družbenimi vrednotami. Cilj sodelovanja z ustanovami, kot je UNESCO, je razširiti te razprave na območja, ki so jih prizadeli konflikti, ter s kulturnim razumevanjem in dialogom spodbujati prizadevanja za gradnjo miru. Končno se projekt zavzema za civilizacijo, ki med vrednote postavlja mir, razumevanje in sodelovanje namesto nasilja in konfliktov. (shrink)

In 24 Gesangen schildert die "Ilias" die Endphase des zehnjahrigen Kampfes um Troja. Im Mittelpunkt der breit angelegten dramatischen Handlung steht der von Agamemnon in seiner Ehre verletzte Achilleus. Homer schopfte zwar aus dem reichen Fundus mundlicher Uberlieferung, konzentrierte jedoch alle kompositorischen und stilistischen Mittel auf ein Zentralmotiv, den Zorn des Achilleus, so dass bereits die "Ilias" eine Dichtung von uberraschender Individualitat ist. Mit Urtext, Anhang und Registern.".

To, Odisej, ti zamudnežu piše Penelopa tvoja.Nič ne odpiši nazaj! Rajši mi pridi ti sam!Troja, odurna danajskim ženám, poteptana na tleh je!Priam in Troja tegà sploh nista vredna bila.O, da takrat, ko s svojim brodovjem je plul proti Šparti,bedno vlačugar končal v divjih bi morskih vodáh!V postelji ne bi prezebala zdaj, zapuščena in sama,tarnala ne bi, kako dnevi počasi teko,tuhtala ne bi, kako noči naj predolge si krajšam,ne bi ob statvah bedé vdova si utrujala rok.

Die ratselhafte Gestalt des Dichters und Rhapsoden Homer ragt aus den dunklen Anfangen des Abendlandes in unsere Gegenwart hinein. Uber sein Leben und seine Umwelt ist wenig bekannt, aber sein Werk hat auch nach mehr als zweieinhalb Jahrtausenden noch nichts von seiner Gultigkeit eingebusst. Die beiden grossen Dichtungen Homers, die Ilias und die Odyssee, bezeichnen nicht nur den glanzvollen Beginn des europaischen Epos, sondern der abendlandischen, ja der Weltliteratur uberhaupt. Sie sind die "Urromane" der Menschheit, wie Jean Paul einmal gesagt (...) hat. Die grossten Geister von der Antike bis zur deutschen Klassik, von Vergil bis Goethe haben ihn bewundert und gepriesen und in seinem machtigen Schatten gedichtet. In Homers Heldengesangen vom Kampf um Troja scheinen alle Motive und Triebkrafte der Menschheitsdichtung beispielhaft vorgebildet zu sein: Kampf und Abenteuer, Sieg und Untergang, Liebe und Hass, Heroentum und Niedrigkeit, Mythos und historische Wirklichkeit. So ist Homers Werk Anfang und Vollendung zugleich. Mit Einfuhrung und Literaturhinweisen von A. Heubeck.". (shrink)

Že od vsega začetka je dobro znano, da so se po padcu Troje Ahajci surovo znesli nad preživelimi Trojanci, samo proti dvema, Eneju in Antenorju, so se zaradi starega gostinskega prijateljstva in ker sta se zmeraj zavzemala za mir in vrnitev Helene, odpovedali slehernemu vojnemu pravu. Nato je po raznih nezgodah Antenor z množicoEnetov, ki so bili zaradi upora pregnani iz Paflagonije in so, ker so pred Trojo izgubili kralja Pilajmena, iskali voditelja in bivališče, prišel v najbolj notranji zaliv Jadranskega (...) morja. Eneti in Trojanci so pregnali Evganejce, ki so prebivali med morjem in Alpami, in zasedli njihovo ozemlje. Kraj, kjer so najprej stopili na kopno, se imenuje Troja in po njem so poimenovali Trojanski okraj. Vsemu ljudstvu je ime Veneti. (shrink)

Gerhard Finks meisterhafte Prosa-Neuübersetzung 19 n. Chr. beendete der Tod Vergils Arbeit am Nationalepos der Römer: Nach der Flucht aus dem brennenden Troja verschlägt es Aeneas nach Karthago. Königin Dido verliebt sich in den Fremden, verflucht ihn aber und tötet sich selbst, als er aufbricht, um gemäß der Weisung der Götter die Stadt Rom zu gründen. Die Prosaübersetzung Gerhard Finks setzt neue Maßstäbe; seine 2002 erschienene Horaz-Übertragung glänzt laut der Presse durch »Einfachheit, Direktheit und Genauigkeit«. Übersetzt und herausgegeben von (...) Gerhard Fink. (shrink)

Manche Kommentarwerke liegen, schon durch ihren unmäßigen Umfang, so fremd und unzugänglich vor uns wie die Schutthügel Trojas beim ersten Eintreffen Schliemanns. Die 2011 erschienenen Kantkommentare Eugen Finks machen da keine Ausnahme. Aber welche Schätze sind in den Papieren zu entdecken? Vermutlich fehlt es nur an der rechten Zugangsmethode. Wir versuchen, in drei kommentierende Konvolute gewisse,,Teststollen“ zu treiben, durch viel Papier hindurch – auf der Suche nach Kants _Kritik der reinen Vernunft_ und Heideggers Sein und Zeit. Es geht um die (...) transzendentalen Ideen, um das kosmologische Weltproblem, um das Wesen des Entstehens, um das Dunkel der Schematismuslehre und um die Theorien der Einfühlung. (shrink)

Legenda o bitki za Trojo med junakom Ahilom in amazonsko kraljico Pentezilejo je ena najbolj znanih zgodb grške mitologije. Morda se lahko porodi vprašanje, zakaj so se Amazonke odločile odpotovati v Trojo in postati zaveznice kralja Priama v boju proti Ahajcem. Slednje je še posebej pomembno, ker se ta epizoda v Homerjevih delih ne pojavi. Homer sicer Amazonke omeni trikrat, pri čemer je v eni izmed epizod protagonist sam kralj Priam v svoji mladosti. Daleč preden so Ahajci oblegali Trojo, je (...) mladi Priam odpotoval v Frigijo, kjer se je odločil spremljati vladarja Otreja in Mygdona na njuni vojaški odpravi proti reki Sangarij. Tam jih je presenetila skupina Amazonk in jih – brez očitnega razloga – napadla. Prispevek analizira pisne in arheološke vire obeh epizod ter skuša pojasniti, zakaj so si Amazonke premislile in postale Priamove zaveznice, čeprav so se v preteklosti borile proti trojanskemu vladarju. Obravnava tudi motiv kraljice Pentezileje za spopad z Ahajci; ta se je končal z njeno smrtjo v naročju junaka Ahila, ki je bil zaljubljen vanjo. (shrink)