Abstract
Članek razvija tezo, da nudi Bachelardova epistemologija teoretske nastavke, ki presegajo dualizem "razumevanje" v s. "razlaga", s katerim sta tako pozitivizem kot različne variante antipozitivizma držala znanstveno aktivnost v odvisnosti od filozofskega spoznanja. Takšno zastavitev epistemologije vidi članek v njenem konceptu "notranje meje" znanstvenega spoznanja. Različni momenti, ki so v tradicionalnem samorazumevanju delovali kot neposredovana zunanjost bistvenega notranjega sistema znanstvenih stavkov, so zdaj prav v svoji nezvedljivi zunanjosti vpotegnjeni v notranjost znanstvenega sistema. S tem zadobi znanstveno spoznanje strukturo samo-refleksije, znanost postane sposobna, da sama upravičuje svojo prakso. V nadaljevanju skuša članek na primeru althusserjanske obravna« ve zgodovine znanosti orisati nekatere spremembe, ki jih postavka o delovanju samorefleksivnih mehanizmov v objektivnem spoznanju sproža na področju marksistične filozofije.