Abstract

V današnjih humanističnih vedah ne manjka sklicevanj na antropocen in ontološke premike, ki naj bi jih ta domnevno sprožil. Esej se osredotoči na več fiktivnih in kritičnih del – predvsem na roman Paula Bowlesa The Sheltering Sky iz leta 1949 – zato da bi podal vrsto trditev glede težavnosti predstavljanja razmerja med naravo kot področjem kavzalnosti, ki se podreja naravnim zakonom, na eni strani ter nominalno človeškim ali razumskim področjem, kamor sodijo dejanja, namere in različni upravičeni ali neupravičeni razlogi, na drugi strani. Predvsem pa ga zanima raziskovanje želja, ki motivirajo prizadevanja po kontrastnih načinih reprezentiranja tega razmerja in na koncu vztraja na ključni vlogi reprezentacije, ki naredi upodabljanje takšnih dilem razumljivo, njihove predpostavke pa problematične.