Abstract

Članek opisuje redko komentirano metodo razlage, ki jo pri Descartesu prvič srečamo v šestem poglavju njegovega posmrtno objavljenega spisa Svet (Le monde), kjer s pomočjo fiktivne kozmologije skuša razložiti zakonitosti dejanskega materialnega univerzuma. Predpostavka tega pristopa je, da je strukturo ali naravo objekta spoznanja najbolje razviti skozi prikaz njegove geneze ali proizvedljivosti, pa čeprav ta ni dejanska, ampak fiktivna, ali bolje, prav zato, ker je fiktivna. Ta Descartesova metoda »genetične epistemologije« pa se izkaže za presenetljivo vplivno: najdemo jo na primer v Rousseaujevih razmišljanjih o naravnem stanju in ne nazadnje tudi v interpretacijah same Descartesove filozofije – pri Martialu Gueroultu in njegovem načelu »reda razlogov«.